Društvo upokojencev Podutik

     Ribniška suha roba in belokranjske zanimivosti je bil delovni naslov našega izleta, ki ga je, tako kot vedno, pripravila naša neumorna Ljerka Komar.

     Zgodaj zjutraj nas je 23. maja 2024 naš abonirani šofer Vinko odpeljal v Ribnico, kjer smo se srečali z našo vodnico Darjo Zamida Pečavar, ki je lokalna vodnica in katera je – kot se je kasneje izkazalo – z zanimivimi zgodbami predstavila dolenjske zanimivosti, predvsem pa, nam večini, neznano zgodovino Kočevarjev.

     Seveda pa jutranjo kavico in rogljiček v hotelu Ribnica nismo preskočili.

    Po krajšem počitku smo se napotili do Rokodelskega centra, kjer so nam predstavili dolgoletno tradicijo suhorobarstva in lončarstva.

    Rokodelski center Ribnica pod svojim okriljem združuje tri že uveljavljene dejavnosti: muzej, galerijo in trgovino, ter novo dejavnost, ki prav tako izvira iz ribniške tradicije, rokodelstvo. Ponudba zavoda je zato bogata in raznovrstna ter primerna za različne ciljne skupine, tako za predšolske in šolske skupine kot tudi za ostale obiskovalce, raziskovalce, radovedneže in ustvarjalce.

     Prijazna kustosinja nas je seznanila z zgodovino oziroma nastankom Ribnice, z različnimi vrstami lesa in njegovo uporabo pri suhorobarstvu, ogledali smo si orodja, na katerih so izdelovali različne uporabne predmete, statve itd.

    Najbolj pa me je presenetila igrica »Človek, ne jezi se«, kjer na domiselni vrtavki za napredovanje osvojiš osem polj, medtem, ko pa na klasični kocki osvojiš le skromnih šest točk.

   Ko pomislimo na besedo suha roba nas to običajno spomni na izdelke iz lesa, vendar bi bila napaka spregledati še eno kategorijo, ki jo ponuja – pletene košare. Pletenje je obrt, ki sega tisočletja nazaj. Prepletanje vlaken, bodisi naravnih ali sintetičnih, je omogočilo izdelavo trdnih in uporabnih predmetov.

   Pletene košare združujejo funkcionalnost z estetiko. So odličen način za organizacijo in shranjevanje stvari, hkrati pa so tudi lep dekorativni element za dom. Košare so izjemno vsestranske in jih lahko uporabimo na mnogo različnih načinov. Tukaj je nekaj primerov: shranjevanje različnih predmetov, od hrane in do igrač, do drv in celo oblačil, nato kot dekoracija, za prevoz, pa darilne košare, za vrtnarjenje, za ribolov ali lov, za umazano perilo itd.

      Kasneje smo v trgovini videli raznolikost stilov in oblik pletenih košar. Od klasičnih ovalnih košar do bolj sodobnih in abstraktnejših oblik, kar kaže, da je ponudba košar res narejena za vsak okus. Tam lahko izbirate med različnimi velikostmi in tako najdete popolno košaro za svoje aktivnosti.

   V pletarski in lončarski šoli izobražujejo nove generacije pletarjev in lončarjev. Kasneje smo si ogledali še način pletenja košar, pravzaprav pripravo viter, kot se pravi leskovimi šibami, kajti le-te so najbolj primerne za pletenje košar.

   Na vprašanje koliko časa se porabi za pletenje ene košare, smo po odgovoru kaj hitro izračunali, da je ura pletenja zelo slabo plačana – manj kot navadna kava v lokalu.

   V leto 1492 datira listina cesarja Friderika III., s katero so tamkajšnji prebivalci dobili pravico do prodajanja pridelkov, živine in domačih izdelkov. Na podlagi nje sta se razvila krošnjarstvo in izdelovanje znamenite ribniške suhe robe. Tradicijo obrtništva predstavlja Ribniški sejem suhe robe in lončarstva, ki je znan v širšem slovenskem prostoru.

   Na spodnjem posnetku je videti »dovolilo za izvrševanje obrti«, ki je bilo leta 1908 izdano Alojziju Prijatelju iz Vinice.

   Polni vtisov smo se sprehodili do Ribniškega gradu, pravzaprav do njegovih obnovljenih ostankov. Danes deluje v gradu muzej, v njem pa je tudi poročna dvorana. Na dvorišču je urejen Park kulturnikov – tu se nahajajo doprsni kipi Stanislava Škrabca, dr. Ivana Prijatelja, Jakoba Petelina Gallusa in drugih zaslužnih Ribničanov – in letno gledališče, kjer smo poslušali anekdoto o zlati ribici, ki je v grbu mesta – tam je sicer modre barve, ter si ogledali razstavo Krvavi boj zoper čarovniško zalego…

       …nakar smo se napotili še v trgovino, kjer so si nekateri ob nakupu njihovih izdelkov dali duška.

   Škrabčeva domačija v Hrovači pri Ribnici je rojstna hiša patra Stanislava Škrabca, enega najpomembnejših jezikoslovcev slovenistov 19. stoletja, utemeljitelja modernega slovenskega pravorečja in norme slovenskega knjižnega jezika.

     Na njej so več kot dve stoletji živeli in delovali rodovi družine Škrabec. Da bi počastila spomin na slavnega sorodnika, je družina Škrabec staro domačijo obnovila, ter na pročelje hiše leta 1920, dve leti po njegovi smrti, vzidala spominsko ploščo.

     Prenovljena domačija priča o bivalni kulturi poznega 19. in začetka 20. stoletja. Strokovno obnovljena poslopja Škrabčeve domačije z vrednostjo kulturnega spomenika so edinstveno kulturno prizorišče, ki ga je leta 2004 komisija Evropskega muzejskega foruma nominirala za naziv Evropski muzej.

     Skedenj na Škrabčevi domačiji je po prenovi leta 2002 gospodarska stavba le še po imenu in zunanjem videzu. Notranjščina je namreč preurejena v prostorno seminarsko-galerijsko dvorano, kjer potekajo poslovna srečanja in kulturni dogodki pa tudi poroke.

     Podobo notranjosti trenutno zaokrožuje izvirna prostorska postavitev Begićevih del iz cikla Ohraniti sanje. Leseni skedenj je grajen s sistemom lesene gradnje Riko hiše.

     Vas Hrovača je Turistično zvezo Slovenije več let zapored prepričala kot gostoljubna, lepa in urejena gručasta vas z dobro ohranjeno tradicionalno arhitekturo in starim vaškim jedrom, kjer prizadevni vaščani dediščino vtkejo v vsakdanje življenje.

   Na poti proti Beli krajini smo se – za kratek počitek – ustavili v gostilni Tušek, kjer je bil na ogled medved, nekaj tibetanskih koz in pavov ter fazanov, potem pa smo se odžejani odpeljali proti turistični kmetiji Zupančič v vas Jelševnik pri Črnomlju.

    Poleg njihove izletniške kmetije ob izviru Jelševniščice, ki je znan kot eno od treh do zdaj odkritih belokranjskih nahajališč endemične črne človeške ribice, se je namreč zgodilo presenetljivo odkritje.

   O tem odkritju krožita dve zgodbi.

 Ena namreč govori, da so otroci po poplavi našli v potoku vsem neznano živalco, se z njo igrali in jo odnesli pokazat v šolo, kar je sprožilo nadaljne »posledice«.

   Druga zgodba, bolj uradna, pa pravi, da se je presenetljivo odkritje zgodilo 18. oktobra 1986. Ob črpalnem poskusu izvira sosednje Dobličice, so sodelavci iz Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU in Geološkega zavoda, v izpraznjeni strugi opazili štiri v plitvi vodi zvijajoče živali, ki jih niso poznali. Eno so uspeli ujeti in so jo pobliže ogledati, že takrat je krasoslovec Andrej Mihevc ocenil, da gre morebiti za novo vrsto človeške ribice.

    Po do zdaj znanih podatkih le-ta živi le v jamskih vodah ožje okolice Črnomlja – odkrili so jo na izviru Jelševniščice, Dobličice in v Kanižarskem potoku.

    Kar nekaj let edini osebek iz Dobličice ni mogel pojasniti svoje vrstne pripadnosti. Šele ko so ga leta 1990 našli tudi v izviru v Jelševniku, sta biologa Boris Sket in Jan W. Arntzen leta 1994 črnega močerila končno lahko znanstveno opisala. Črna človeška ribica je dobila svoje znanstveno ime Proteus anguinus parkelj.

    Prijazni domačin nam je z veseljem razkazal njihovo domačijo in nam razložil, da gre sedaj za partnerski podvig, ki ga črnomaljska občina izvaja z Razvojno izobraževalnim centrom Bela krajina, društvom Proteus in novomeško enoto Zavoda RS za varstvo narave, ter ljubljansko Univerzo, ki so investirali v pokritje izvira, ga opremili s kamerami in povezali z računalniškim sistemom, kjer smo lahko na monitorju, resda bolj slabo, videli ribico v naravnem okolju (glej ČB sliko, kjer je ribica označena s puščico). Seveda pa so v učilnici prisotne tudi barvne slike ribic.

    Po podatkih projektnih partnerjev projekt obsega ureditev turistične infrastrukture oz. urejenega dostopa, ureditev opazovalnega šotora nad kraškim bruhalnikom in izvirom Jelševniščice, druge ureditve in pripravo strokovnih predstavitev črnega močerila v naravi sami ter na izletniški domačiji Zupančič, ki je postala nova točka doživljajskega, k naravi usmerjenega oz. zelenega turizma.

    Poiskali so vodiče in jih ustrezno izobrazili, v učilnici na prostem z osnovno laboratorijsko opremo in simulirani kraški jami pa pripravili naravoslovne dneve in druge oblike javnega poučevanja. Obetali so si tudi šolske in druge obiske ter trajnostni turistični razvoj, kar se je uresničilo.

    Glavni nosilec projekta za omenjeno dejavnost je družina Zupančič, zato so njihovo kmetijo vključili v lokalno turistično ponudbo, predstavitev pa zagotovili z ustrezno spletno stranjo in zloženkami.

    Kasneje je lastnik kmetije v medsebojnem pogovoru omenil, da so v cel projekt vložili nekaj manj kot 120.000 evrov, kar pa še ni končna številka.

    Občina sicer že načrtuje ureditev kanalizacije v bližnji vasi Dobliče in gradnjo čistilne naprave, ker pa gre pri urejanju celotnega in slabo poseljenega območja za večmilijonsko naložbo, pa tega sama ne zmore, pa tudi zaradi nenaseljenosti področja na razpisih za evropsko denarno podporo ne morejo sodelovati.

    Po podatkih zavoda za varstvo narave želijo s projektom, ki so ga začeli, opozoriti na to redko in ogroženo živalsko podvrsto ter njen pomen, hkrati pa omejiti njeno ogroženost in pojav črnega močerila uvrstiti med belokranjske znamenitosti.

    Na vprašanje, koliko ribic naj bi živelo v tem izviru, nam je domačin-vodič, dejal, da je na vprašanje težko odgovoriti, zagotovo jih je več kot sto, predvideva pa, da je prisotnih okoli tisoč živalic.

    Devetnajstega novembra 2019 so pred kmetijo odkrili bronasto skulpturo tega močerila. Postavili so jo v okviru projekta predstavitve in življenjskega okolja te območne posebnosti. Skulpturo črne človeške ribice je izdelal akademski kipar Boštjan Kavčič, ki je ob odkritju opozoril na ogroženost njenega življenjskega okolja. Ob tej priložnosti je spregovoril tudi črnomaljski župan Andrej Kavšek, ki je državo pozval k pomoči pri urejanju kanalizacije na okoliškem gričevju. Neurejena kanalizacija, škropljenje in gnojenje okoliških kmetijskih površin namreč močno ogrožajo krhko kraško življenjsko območje črne človeške ribice.

    Črni močeril ali črna človeška ribica, ki živi v podzemnih vodah Bele krajine, je jamska dvoživka in je podvrsta bele človeške ribice. Za razliko od bele ribice pa ima črni močeril predvsem temno obarvano kožo in dokaj normalno razvite oči.

    V Beli krajini so sicer večkrat opozorili, da je črna človeška ribica – predvsem zaradi onesnaževanja tamkajšnjih podzemnih voda in nasičenosti njenega življenjskega okolja z nitrati in fosfati – močno ogrožena.

    Po zelo poučnem ogledu v Jelševniku je sledila kratka vožnja do gostišča Štajdohar v Kanižarici, kjer so nam pripravili izvrstno kosilo.