Pivški vojaški muzej – 10.9.2024
Od leta 2017, ko sem prvič obiskal muzej v Pivki, pa do sedanjega obiska sem tam bil štirikrat in v enem od prejšnjih obiskov je nastala tudi naslednja slika – iz lesa narejen tank.
V Pivki so se dolga leta ukvarjali s problemom, kako zajeziti reko turistov, ki se je proti morju valila skozi mestno središče. Prav zaradi velike vojašnice in ogromnega vojaškega vadišča je bil namreč velik del občine Pivka v obdobju SFRJ za turiste zaprt in posledično na tistem območju niso imeli nikakršne turistične infrastrukture in nobene turistične tradicije. Po drugi strani pa je na obrobju Pivke nezadržno propadal arhitekturno impozanten kompleks starih italijanskih vojašnic, v katere se slovenska vojska ni nikoli vselila, pač pa jih je uporabljala zgolj kot poligon za treniranje spopadov v urbanem okolju.
Ideja, da obnovijo opuščene vojašnice in v njih uredijo vojaški muzej, je bila kar nekoliko predrzna, a zavedali so se, da bodo brez velikih in pogumnih potez še naprej stopicali na mestu.
Pogum je obrodil sadove in s trdim delom ter s pomočjo razvojnih sredstev EU so iz podirajočih se vojašnic v dobrih desetih letih vzpostavili največji muzejski kompleks v Sloveniji, ki pa se še vedno širi.
V projekt Park vojaške zgodovine je bilo od same ideje v letu 2004 investirano že preko 10 mio EUR. Veliko večino vloženih sredstev je Občina Pivka pridobila iz različnih skladov EU, ključna za razvoj Parka pa je bila skupen pristop financiranja.
Park vojaške zgodovine Pivka je nov in hitro razvijajoč se muzejsko-turistični center. S pestrostjo eksponatov in bogastvom zbirk prinaša obiskovalcem edinstven vpogled tako v nacionalno, kot v svetovno zgodovino. Poslanstvo Parka vojaške zgodovine je, da na podlagi bogate vojaško-zgodovinske dediščine tega območja zasnuje razgibano turistično središče, ki je namenjeno izobraževanju, raziskovanju in enkratnim doživetjem.
Je muzejska ustanova, ki se ukvarja z ohranjanjem in predstavljanjem vojaško-zgodovinske dediščine s poudarkom na tehnični kulturi. Park se nahaja v kompleksu nekdanje italijanske in kasneje jugoslovanske vojašnice ter vključuje bližnjo utrdbo Alpskega zidu, do katere vodi tematska učna pot.
Park predvsem na račun rednega dodajanja eksponatov in širjenja zbirke letno obišče 25.000 obiskovalcev.
Na hiter in uspešen razvoj Parka se naslanjajo tudi drugi turistični ponudniki v okolici, ki zaradi povečane turistične ponudbe krepijo svoje kapacitete. Ponudba Parka je pomembno obogatila in popestrila turistično ponudbo v Primorsko-notranjski regiji, ki se odlikuje zlasti z jamskimi in drugimi naravnimi lepotami. Z nacionalnega vidika je pomembno, da je RS s kompleksom Parka vojaške zgodovine dobila dostojno vojaško-zgodovinsko muzejsko zbirko, ki predstavlja po standardih klasične države, tudi enega od atributov državnosti. Nenazadnje je z razstavo Pot v samostojnost, ki predstavlja nosilno razstavo Parka vojaške zgodovine, Slovenija tudi dobila stalno razstavo posvečeno osamosvojitvenemu dogajanju in vojni za obrambo slovenske samostojnosti leta 1991.
Pozitivni rezultat Parka vojaške zgodovine je tudi ta, da jim je v okviru projekta uspelo rešiti pred uničenjem izjemno veliko eksponatov vojaško tehnične dediščine iz različnih zgodovinskih obdobij.
Vse se je začelo s skupinskim poziranjem pred vhodom v Park ter z ogledom muzejske trgovine in s spoznanjem, da je bila muzejska restavracija Kantina na tisti usodni torek zaprta (za nekatere »Hvala, Bogu!«) nekateri pa smo bili prikrajšani za odlični vojaški pasulj, ki bi nam, tistim, ki smo bili v vojski, vsaj malo v spomin priklical »dobre stare čase«.
Razstava se nahaja na več razstavnih prostorov in kot prvo smo si na platoju ogledali:
Nemško parno lokomotivo vrste 52, ki je bila razvita med drugo svetovno vojno za potrebe nemškega osvajanja Evrope. Vojne razmere so namreč narekovale zasnovo robustne, močne, pa tudi čim bolj enostavne lokomotive, ki bi bila kos surovim razmeram na terenu, zato so za osnovo vzeli takrat najmodernejšo predvojno tovorno lokomotivo in jo močno poenostavili. Nova »vojna lokomotiva« je prvič zapeljala po tirih septembra 1942. K lokomotivi sta dodana še dva tovorna vagona iz časa druge svetovne vojne, tako, da kot celota predstavlja nemški transport iz tega obdobja. (spodaj sposojena slika, ki je nastala med prevozom in razstavljena lokomotiva).
Nato policijski čoln P-111, ki ga je stalna umestitev v Parku vojaške zgodovine Pivka rešila pred razrezom.
Tako kot za lokomotivo je tudi transport čolna do parka predstavljal izjemen logistični zalogaj predvsem zaradi višine tovora.
Skupaj z lokomotivo in podmornico dopolnjuje nabor muzejskih težko-kategornikov oz. XXL eksponatov 25 metrov dolg helikopter MIL Mi-8. Med operativno rabo je helikopter navduševal tudi zaradi svojih zmogljivosti, v okviru katerih je lahko pri letu razvil hitrost do 250 km/h in letel na višinah do 4.500 metrov. Omeniti je potrebno, da v Rusiji še danes, zaradi izrednih letalskih sposobnosti takšne helikopterje še izdelujejo. Helikopter MI-8 smo pridobili na podlagi muzejske izmenjave eksponatov s poljskim vojaškim muzejem, Vojaški muzej Slovenske vojske ga je leta 2024 obnovil in mu nadel barvno shemo TO Vrček.
Slovenija je od Romunije leta 2014 pridobila jurišno letalo Orel 22, katera so izdelovali v Pančevu, Mostarju in v Romuniji. Zaradi izpostavljenosti vremenskim razmeram ga je bilo potrebno restavrirati, kar se je močno zavleklo. Z obnovo so letalu povrniti prvotni sijaj. Kar je spodaj pripeto na letalu ni bomba ampak dodatna posoda za gorivo.
Ter vozilo za prevažanje pontonskih mostov in še nekaj drugih eksponatov, med drugim tudi več spomenikov, katere so z Brda preselili v Pivko in zaradi katerih se naši politiki »preklajo«, saj jih nekateri želijo postaviti nazaj na Brdo.
Paviljon B, v katerega smo nato vstopili, zajema povečini tanke in druga oklepna vozila ter orožje, tudi osebno, ki izvira iz druge svetovne vojne. Tu se nahajajo tako ameriški kot ruski tanki, transportna vozila itd. ter legendarni ameriški motocikel Harley Davidson. Paviljon C je posvečen artileriji – kraljici bojišča, kot so jo včasih imenovali. Zbirka poleg protiletalskih topov zajema tudi nekaj izjemno atraktivnih artilerijskih orožij kot sta ameriška samohodna havbica ter smrt in trepet na vzhodni fronti tako imenovane stalinove orglice. Posebno mesto zavzema angleško letalo spitfire, eno najbolj znanih, najlepših in slavnih letal vseh časov, v zgodovino pa se je zapisalo kot zmagovale bitke nad Britanijo. Letalo spitfire ni samo letalo, je ikona!
Osemnajstega septembra 1944 je skupina te eskadrilje izvedla napad na nemško vojaško infrastrukturo v okolici Ljubljane, pri čemer je bilo s nemške strani zadeto letalo, ki je strmoglavilo na barjansko zemljišče ob Ižanski cesti. Pilot je iz letala s padalom uspešno odskočil. Med izkopavanjem ostankov, ki je potekalo med 19. in 27. avgustom 2019, je bilo evidentiranih več kot 150 ostankov letala. Pilot Peter J. Clark, ki je strmoglavljenje preživel, je umrl leta 2015, za odkritje »svojega« letala ni vedel, bodo pa zato, ko bo to mogoče, muzej obiskali njegovi sorodniki, pravijo v muzeju.
Pot v samostojnost, je razstava, ki prikazuje potek osamosvajanja naše države s poudarkom na osamosvojitveni vojni. Prvi del razstave prikazuje življenje v Jugoslaviji, njenih oboroženih silah JLA ter vzrokih ki so pripeljali do osamosvojitve Slovenije ter razpada Jugoslavije kot skupne države.
Posebej zanimivi so izrezki iz revije »Mladina«, kjer so nenehno objavljali smešnice na račun nastale situacije.
Pot nas je zapeljala tudi do zbirke vojaških vozil različnih zvrsti in tipov, skupno vsem je le to, da jih je uporabljala JLA. Le-ta so bila vedno odraz največjih tehničnih dosežkov svoje dobe in zato so vedno vzbujala zanimanje in strahospoštovanje! V zbirko so uvrščeni tanki vseh vrst, reaktivna lovca Thunderjet in Sabre, različni helikopterji, podmornica, v Mariboru s tankom povožen avto, za moje pojmovanje pa že na pogled najbolj grozljiva ruska samohodna havbica ter zanimiv prerez notranjosti tanka.
Zelo zanimiva je tudi nekdanja jugoslovanska diverzantska podmornica z oznako P-913 Zeta, ki jo je aprila leta 2011 muzeju podarila Črna gora in ki je bila v Slovenijo pripeljana in restavrirana po zamisli nekdanjega admirala Marjana Pogačnika. Tudi njena postavitev in prevoz sta zahtevala velik logistični načrt. Njeno notranjost si je moč z doplačilom tudi ogledati, kar je storilo lepo število naših članov!
Obiskovalci Parka vojaške zgodovine se lahko preizkusijo tudi na simulatorju letenja, za katerega je predhodna rezervacija seveda plačljiva. Z letalom Mig-21, ki je eno najbolj prestižnih lovskih letal doživite prepričljivo izkušnjo letenja. Sam sem leta 2021, ko sva bila s prijateljem na ogledu v Pivki, v Kazastanu razbil tri lovska letala – seveda na simulatorju. Letenje na simulatorju je pač za mene bilo prehitro, sem pa bil temu primerno tudi zelo »produktiven«. »Ne, ne, Slavc, ti nikoli ne boš pilot«.
Muzej se ukvarja tudi s Festivalom vojaške zgodovine, kjer vsakega septembra uprizarjajo spopade med zavezniško in nemško vojsko ter druge zgodovinske bitke. Takrat uprizoritve v muzej privabijo več tisoč obiskovalcev.
Park upravlja tudi s kompleksom pohodnih poti, saj je v okolici urejena tudi štiri ure dolga krožna pohodna pot, na kateri si lahko ogledate podzemno utrdbo na Primožu, kaverne iz prve svetovne vojne, ostanke utrjenega kompleksa na vzpetini Šilentabor in turistično vas Narin. Utrdba iz obdobja Rapalske meje predstavlja z več kot 500 m podzemnih rovov, ki jih je italijanska vojska gradila ob vsej takratni kopenski meji med obema vojnama, za kar priporočajo vodnika. Mogočna podzemna topniška utrdba na Primožu je bila poveljniška utrdba skupine utrdb okrog Pivke. Ob poti je postavljenih 5 večjih in 5 manjših informativnih tabel o naravnih, kulturnih in zgodovinskih zanimivostih Pivške kotline.
Slike in tekst Slavko P.