Društvo upokojencev Podutik

KOZJANSKI PARK IN OBČINA KOZJE

Občino Kozje predstavljajo predvsem hribovite površine z več vasmi, zaselki in srednjeveškimi trgi.

Tam živijo prijazni ljudje z geslom:

»Dežela smehljaja, od vrelcev življenja do vinskega raja.«

   V četrtek, 16. oktobra 2025 smo se po dolenjski avtocesti peljali mimo Novega mesta in avtocesto zapustili pri Drnovem ter pot nadaljevali mimo Leskovca ter Senovega direktno v manjše mestece Podsreda, ki leži pod gradom Podsreda, kjer smo se s pogledom na grad, katerega so še objemale jutranje megle, okrepčali z rogljičem in kavico.

 .

  Nato smo se po krajšem postanku odpeljali do gradu Podsreda, ki se nahaja v osrčju Kozjanskega parka, kjer nas je prijazna vodička seznanila. z zgodovino gradu, nakar je sledil voden izlet po gradu – pravijo, da je najbolj grajski med vsemi slovenskimi gradovi.

     Ogledali smo si grajsko preddverje, njegovo kuhinjo, stalno steklarsko razstavo, pa tudi slikarsko razstavo slikarja Franceta Slane, renesančno dvorano itd., ter kasneje film Mateja Vraniča o Kozjanskem parku. Moje mnenje je, da bi lahko kočije postavili na bolj viden, ugleden prostor.

.

    Precej smo pri ogledu po gradu morali paziti na višino vrat in kaj hitro smo ugotovili, kako majhne rasti so bili takratni lastniki, saj so stropi v gradu precej nizki, kar je razvidno iz spodnje slike, so pa v gradu preuredili nekaj sob, tako, da jih oddajajo za sedanje »graščake«, grajske ječe pa nismo videli, smo pa bili seznanjeni tudi z grajskimi stanovalci – netopirji, ki so iz gradu v naravo vzletali skozi odprtino v vreči…

.

   Gradu Podsreda, »najbolj grajskemu med gradovi na Slovenskem«, pripada posebno mesto med gradovi na območju Kozjanskega parka, saj z bogato kulturno dejavnostjo živi še danes. Je eden redkih kulturnih spomenikov romanske dobe, ki je v zadnjih tridesetih letih iz skoraj propadajočega stanja skozi celovito prenovo postal pomemben nosilec dogajanja in celostne ponudbe v tem delu Slovenije. Grad Podsreda živi polno in bogato življenje zlasti v toplejših mesecih, ko se na gradu odvijajo številne prireditve, na katerih se predstavljajo domači in tuji umetniki. Grad nenehno obnavljajo, kar počeli tudi v času našega obiska.

.

   Domovanje ene najlepše obarvanih ptic – čebelarja. – V peskokopu kremenčevega peska v Župjeku na Bizeljskem se je naselila ena najlepših obarvanih ptic − čebelar. Ime izvira iz načina prehrane, saj jé divje čebele in druge velike žuželke, ki jih z neverjetno spretnostjo in hitrostjo lovi v zraku. Velja omeniti, da je bilo dolga leta prav tu edino gnezdišče v Sloveniji.

     Po vrnitvi s prezimovanja se čebelarji naselijo v že zgrajene rove ali začnejo kopati nove, ki jih za gnezdenje uredijo do konca maja. Sledita valjenje, ki traja do druge polovice julija, in obdobje hranjenja, ko mladičem hrano prinašata oba starša. Prav slednje obdobje je najprimernejše za opazovanje čebelarja, še posebej ob vročih in soparnih dnevih.

     V začetku avgusta čebelarji že zapustijo peskokop. Da bi opazovalci čim manj vznemirjali te redke ptice, je na primerni razdalji od gnezdilne stene postavljena zaprta opazovalnica, tik pred njo pa je pojasnjevalna tabla. Za opazovanje je priporočljiv daljnogled ali teleskop.

      Slike so nastale v prodajalni spominkov, kjer imajo lepo prikazano življenje teh krasotic.

.

   Srednjeveški trg Podsreda se kot trg prvič omenja leta 1377 na kar spominja še danes ohranjen sramotilni steber – pranger. Od tod po vsej verjetnosti izhaja tudi današnje ime kraja, ki je povezano s tržnimi ali sodnimi dnevi, ki so potekali ob sredah.

    Današnja Podsreda je zanimiva trška naselbina s tradicionalno trško parcelacijo. S svojo lego v prostoru sodi med nekaj izbranih območij izjemnih kulturnih krajin. Osrednjo ulico z obeh strani obrobljajo trške hiše, ki so z daljšo stranico obrnjene na trški prostor in tako tvorijo edinstveno podobo trga s statusom naselbinskega spomenika Poleg sramotilnega stebra smo si ogledali še Slovensko-bavarsko hišo s kipom Antona Aškerca, spomenik NOB, ter romarsko pot po križevem potu do Starih svetih gor z Marijino cerkvijo na vrhu. Podsreda najbolj zaživi vsako leto drugi vikend v oktobru z največjo ekološko in etnološko prireditvijo v Kozjanskem regijskem parku – praznikom kozjanskega jabolka, ki spada med prireditve, ki pomembno vplivajo na prepoznavnost Kozjanskega, sejemsko dogajanje pa opisujejo kot »okoliški sejem z dušo«. Odlična parkovna praksa nege visokodebelnih travniških sadovnjakov rezultira v zdravem jabolku, ki je »več kot zgolj sadež«, ohranjeni krajini, naravi in sonaravnem trajnostnem razvoju. S prireditvijo želijo prikazati svoje delo in prizadevanja pri varstvu naravnih vrednot in ohranjanju kmetijske kulturne krajine na Kozjanskem, katere bistveni razpoznavni krajinski element so visokodebelni travniški sadovnjaki s starimi sortami jablan.

    K cerkvi Matere božje sedem žalosti na Stare gore nad Podsredo ali »Bližnje gore«, kot jih ljudsko poimenujejo, vodi iz Podsrede kalvarijska pot. Na koncu križevega pota, ki se začne pri Domu krajanov Podsreda, je na vrhu hriba na nadmorski višini 386 m gotska Marijina cerkev. Osrednja, nekdanja romarska Marijina cerkev je bila prvič omenjena leta 1347, sedanja stavba pa je iz začetka 15. stoletja. Križev pot kapelic je tedanja fara zgradila leta 1834. Obnovili so jo v letih 1893–94, ko so kapelice dobile nove podobe Ferdinanda Stuflesserja. Zadnja postaja križevega pota je v nekdanji kapeli sv. Mohorja in Fortunata.

.

    Od žita do kruha. – Naš naslednji ogled je bil ogled Kukovičičevega mlina, kateri leži na posebej izkopanem pritoku reke Bistrice, kjer smo si ogledali postopek mletja žita z mlinom na vodo!

    Lastniki mlina so obnovili mlin na kamne, ki se nahaja v več kot 500 let stari hiši in je lepo ohranjen kulturni spomenik. Mlin je danes eden redkih delujočih mlinov v Sloveniji, ki bogato družinsko tradicijo povezuje s sodobnimi načini pridelave.

    Predelava osnovnih ekoloških pridelkov je del našega vsakdana. Tako žita postanejo moke in kaše, iz sadja nastane sok, marmelada in še kaj…

   Da pa je vedno kaj početi (in tudi postreči), ob mnogih zgodnjih jutrih zadiši iz krušne peči, kjer moke postanejo kruh in še sladkega za povrh.

   V ponudbi je na voljo: kruh (čemažev, ajdov, pirin brez kvasa, pšenični), različno pecivo, pirini rezanci, rezanci s čemažem, jušni rezanci, mlinci, ajdova, koruzna, pšenična, polnozrnata pirina moka, marmelade, čemažev namaz, vloženi kompoti, kumare, fižol, ajvar, zelenjava, sadje, suho sadje, sirupi (aronija, bezeg), zelišča in čaji.

   Ob praznikih in dogodkih imamo posebno ponudbo, kot so veganski keksi in kozjanska kruhova oz. revna potica. Na kmetiji nudimo tudi ogled mlina s pokušino več vrst domačega kruha, namazov in sokov

   Na takšen način nam je mlin in delo v njem pred umetelno narejenimi hišnimi vhodnimi vrati predstavila lastnica mlina…

.

    … kjer nas je po ogledu mlina, v sicer zelo majhnem prostoru, pod napuščem čakala še bogata degustacija njihovih izdelkov – različni namazi, različni kruhi in bezgov sok! V njihovi prodajalni pa si z lahkoto zapravil evrčke!

     Njammmi.

   Joj, kako bi poleg vseh teh namazov prilegel tudi kozarec piva ali šilce domačega. Najbrž je bila prepoved…

   V samem mestu Kozje smo si ogledali še zapor, ki že dolgo ni funkciji. Nato nas je lokalna vodička popeljala še v zgradbo stare šole, kjer smo imeli nekoliko nostalgije, še najbolj pa me je presenetila peresnica, ki je pomagala učencu pri učenju poštevanke (slika H4).

.

     V krožišču v Kozjem smo uzrli iz tisočerih kosov zelenkasto modrega stekla sestavljeno markantno skulpturo zmaja, umetnino in tehnični dosežek, ki ponazarja tradicijo na Kozjanskem. Gre namreč za skulpturo zmaja, ki je izdelana iz čistega deset mm kristalnega stekla, ki s svojo barvo in odsevi prikazuje lepoto bližnjega »Bister grabna« in širše naravno okolje Kozjanskega. Skulptura je visoka več kot 4 metre, njena masa pa znaša približno 12 ton, kar dodatno poudarja njeno monumentalnost, S takimi dimenzijami pri vsem skupaj ne gre samo za umetniški izdelek, temveč tudi za tehnično dovršenost.

.

    Proti koncu obhoda po Kozjem je del naše skupine vodička odpeljala do še enega mlina – do Kroflnovega, namreč – kamor pa sam nisem šel, sem bil že pač naveličan hoje. Do prve polovice 19. stoletja je tu stala še žaga. Domačija je bila obnovljena med leti 1998 in 2000. V nekdanjem stanovanjskem delu je sedaj na ogled stalna muzejska zbirka. (Toliko z neta).

In še nekaj slik za vtis o zelo prijetnem izletu na Kozjansko, ki so jih posneli tudi drugi “fotografi”, ki so se končno opogumili in tudi sami prispevali vtise, ki so se jih najbolj dotaknili.