Društvo upokojencev Podutik

     Po kratkem ogledu slapu Boka – s ceste – smo se mimo Muzeja na prostem v Ravelniku in vojaškega pokopališča pripeljali do našega naslednjega ogleda, do trdnjave Kluže.

     OPOZORILO: za lažje razumevanje pestre zgodovine trdnjave in posledično njene okolice je tekst delno povzet po internetu.

     Kratka urejena pot skozi gozdiček pripelje do obnovljenih ostalin v Muzeju na prostem Ravelnik, kjer je prikazano, kakšno je bilo življenje na prvi obrambni črti avstro-ogrske vojske v Bovški kotlini.

     Na ogled so številni strelski in povezovalni jarki, kaverne, bunkerji, obnovljene barake, na vrhu tudi krater, ki je ostal za edino granato, ki je zadela položaje v času vojne. Oporišče na mali vzpetini Ravelnik (519 m) je branilo strateško cesto čez prelaz Predel, ki je bila izjemnega pomena za oskrbovanje vojakov s strelivom, hrano in zdravili.

     Betonski nagrobniki z enakokrakimi križi so posvečeni avstro-ogrskim vojakom, padlim med soško fronto na Rombonu in Čukli.

     Po prvi svetovni vojni je bilo pokopališče obnovljeno, nanj so prenesli posmrtne ostanke vojakov z več okoliških pokopališč. Posmrtni ostanki italijanskih vojakov so bili leta 1938 prepeljani v kostnico v Kobaridu. Grobovi avstro-ogrskih vojakov so na vsem pokopališču, vendar je le četrtina označena z betonskimi nagrobniki. Tu počiva približno šesto vojakov, ki so se borili na soški fronti.

     V bližini je obelisk iz rezanega kamna, ki je posvečen spominu na padle vojake.

Trdnjava Kluže

     Zgodovinsko zaznamovani prostor ob sotočju Koritnice in Šumnika, kjer pod okriljem trdnjave Kluže in zgornje Hermannove trdnjave zamolklo šumeče vode nenehno dolbejo in poglabljajo kamnite struge, pripoveduje v skale prikrite zgodbe preteklosti.

     Trdnjava je od nekdaj predstavljala pomembno zaporo na dostopu v Bovško kotlino. Izjemna je že njena lokacija nad sotesko reke Koritnice. Bovška trdnjava naj bi po zgodovinarju Simonu Rutarju, tolminskem rojaku, nastala za namen beneške obrambe pred Turki. Turški vpad v Bovec je izpričan v listini iz leta 1471. Po Rutarjevem mnenju naj bi bila prvotna trdnjavica lesena.

     Z beneško-habsburško vojno, ki se je začela leta 1508, je trdnjava ponovno pridobila na pomenu. Habsburžani so jo po zavzetju pozidali in utrdili na stroške koroških deželnih stanov.

     Konec 16. stoletja so bila na trdnjavi izvedena prva večja prenovitvena dela. V prvi polovici 17. stoletja je bovški glavar (1609 do 1647) Georg Philipp von Gera naročil pripravo načrta za obnovo in izboljšanje utrdbenih naprav.

     Podoba trdnjave se je nato neprestano menjavala, saj je razvidno , tako pravi zgodovina, da zgradba ni bila zgolj obrambnega značaja.

     V prvi polovici 19. stoletja so prebili pečino ob trdnjavi in zgradili novo cesto, pri čemer se je sama lokacija ponovno izkazala za prvovrstno. V letih 1881/1882 so zato na mestu ruševin stare trdnjave zgradili novo, nekoliko večjo, ki stoji še danes. Konec 19. stoletja so nad cesto pričeli graditi še eno trdnjavo, sprva imenovano Fort Rombon, nato pa Fort Hermann. V prvi svetovni vojni sta obe trdnjavi odigrali pomembno vlogo: zgornja je s topovi varovala Bovško kotlino, spodnja je bila sedež garnizije tik za fronto. Zgornja je bila v obstreljevanjih zadeta in precej poškodovana, medtem, ko je spodnja ostala nedotaknjena vse do leta 1945, ko je bila zaradi širitve in ureditve ceste na njeni zahodni strani porušena posebna zaporna arhitektura.

     Trdnjava Kluže ima danes novo vsebino. Poleg poročne in kongresne dvorane je del prostorov namenjen tudi razstavni in muzejski dejavnosti.

     V zadnjih sto tisoč letih so ledeniki večkrat izlizali in zasuli dolini Loga pod Mangartom in Bavšice ter zapolnili jezero v Bovški kotlini. Vode so odtekle, ostale so terase, vanje pa so reke vrezale široke struge in ozka korita. Kultivirano pokrajino je pomagal oblikovati tudi človek.

     Reka Koritnica je najzanimivejša pri trdnjavi Kluže, kjer je izdolbla le nekaj metrov široka, okoli sedemdeset metrov globoka in okoli dvesto metrov dolga korita Kluže (tudi korita Koritnice), ki so zaščitena kot slovenska naravna vrednota. Korita Kluže pa so izjemna strateška točka.

     Pred več tisoč leti so staroselci čez alpski prelaz na Predelu proti morju tovorili jantar. Rimski mesti Aquileia (Oglej) in Forum Iulii (Čedad) sta se prek njega oskrbovali tudi orožjem s severne Koroške, kjer so zaradi kakovostnega železa, katerega so imeli, kovali izvrstno orožje. Tod je oglejska oblast v srednjem veku širila svojo Patrio, menihi iz koroških samostanov Osoje, Millstatt in Krka (Gurk) ter iz furlanskih samostanov Rožac in Možac pa vero in gospodarstvo.

     Posebnost bovškega prostora je prispevala h križanju različnih interesov na tem območju, saj so takrat tam bile zemljiške posesti in cerkvena oblast v rokah tujcev, in zato je strateška mejna lega Bovškega terjala večstoletno bojevanje za upravljanje tega ozemlja.

     Beneška republika si je leta 1420 podredila bovško območje ter se s trdnjavico skušala zavarovati pred turškimi vpadi in severnimi sosedi. Kljub temu so Habsburžani leta 1509 Benečane izrinili, leta1521 pa izoblikovali dokončno mejo ter uvedli samostojno bovško glavarstvo z glavarjem na čelu. To je za domačine pomenilo tudi ugodnosti in le-te je prebivalcem uspelo zadržati do leta 1751, ko je bovško glavarstvo izgubilo samostojnost. Več kot dve stoletji so Bovško ščitili z gradom na Klužah, pozneje pa tudi s trdnjavami na prelazu Predel.

     Burna stoletja bojev za oblast so kraju dala ime Bovška vrata, kasneje pa še niz drugih – seveda – italijanskih imen, da bi po zavzetju Habzburženov trdnjava dobila ime Flitscher Klausen. Pomembno vlogo je imel tudi bovški grad, saj je bil sedež glavarstva. Trdnjava je vsebovala vse sestavine utrjenega gradu: cestne zapore, zavarovan prehod prek mostu čez globoko sotesko, osrednjo stavbo z dvemi krožnimi obzidji, skladišče orožja in opreme znotraj obzidja, smodnišnico, cisterno za vodo ter kapelo sv. Jurija, zaščitnika vojakov in prevoznikov.

     Ob vse večji francoski nevarnosti so grad dodatno utrdili, toda to ni leta 1797 zadostovalo za obrambo pred francoskim prodiranjem ob Soči navzgor. Napad francoske vojske iz nepričakovane smeri, pot ji je pokazal domačin, je grajsko skupino petstotih vojakov presenetil. Del skupine je grad zapustil, most čez sotesko pa poškodoval, tako, da je del francoske vojske ob hitrem prodoru čez most našel smrt v reki. Kljub temu preostali skupini gradu ni uspelo ubraniti in Francozi so sprostili vso svojo jezo ter grad iz maščevanja požgali. Ruševine trdnjave so potem vse do leta 1804 samevale. Zaradi negotovih političnih razmer so Avstrijci takrat skušali razvaline gradu utrditi in že čez leto dni so se tam znova spopadli avstrijski in francoski vojaki.

     Leta 1809 so Francozi še zadnjič korakali mimo Kluž in pri trdnjavi na Predelu izbojevali novo zmago. Proti koncu 19. stoletja so mednarodne napetosti spet zahtevale vzpostavitev obrambnih sistemov ob meji.

     Posledično so zato od marca 1881 do septembra leta 1882 na istem mestu zgradili novo trdnjavo. Gre za vzorčni primer avstrijske kamnite trdnjave s konca 19. stoletja. Po načrtu iz leta 1882 je posadka štela 180 mož in je razpolagala s tremi topovi ter štirimi mitraljezi.

     Petnajst let pozneje pa začeli graditi zgornjo Hermannovo trdnjavo. Ta je bila dokončana leta 1900. Za zidavo zgornje trdnjave so že uporabili portlandski cement, beton in malto, železo in granitne bloke. Zgornja trdnjava je bila tako opremljena s štirimi topovi, štirimi havbicami in osmimi mitraljezi, toda kljub mogočni zunanji podobi so bila zanjo usodna že prva obstreljevanja italijanskih težkih topov leta 1915.

     Soška fronta je še kako zaznamovala pokrajino in ljudi ter pustila številne sledi. Pri tem je imel pomembno vlogo tudi obrambni kompleks v Klužah. Spodnjo trdnjavo so prilagodili novemu načinu bojevanja, tako, da je tik za frontno črto postala sedež avstro-ogrske garnizije, saj je izvrstna lega trdnjavo Kluže varovala pred napadi. Dodali so ji številne varovalne in oskrbovalne objekte, kot so manjša elektrarna, črpališče vode, opazovalnice z reflektorji, gorske utrdbe.

     V drugi svetovni vojni je spodnja trdnjava še zadnjič imela vojaško vlogo in takrat je delno spremenila svojo podobo. Zaradi lažjega prehoda anglo-ameriške vojske so porušili cestno zaporo nad cesto.

     Ta izjemni objekt postaja zanimiva turistična točka. Utrdbeni kompleks ob reki Koritnici je vsekakor vreden ogleda in smiselno dopolnjuje več krožnih pešpoti, ki potekajo od Bovca pa vse do Predela.

     Ob poti se boste srečevali z izjemnimi naravnimi lepotami in bogato kulturno dediščino, ki jo je izoblikoval človek v želji po boljšem življenju in v boju za preživetje v tem ne preveč prijaznem okolju.

Opomba: pri sliki z rdečo puščico je označeno, kjer naj bi približno potekale od spodnje trdnjave v skale vklesane stopnice (klini), katere so morali vojaki v polni bojni opremi preplezati, da bi prišli do poti do zgornje trdnjave! »Stopnice« so vidne s ceste s prostim očesom, slike pa – žal ni!

Društvo 1313

je bilo ustanovljeno leta 1990, ime pa je dobilo po koti, kjer se nahaja trdnjava (1313). Društvo šteje trinajst članov, ki so izredno aktivni. Iz majhne skupinice zanesenjakov, ki so se ukvarjali z zbiranjem ostankov predmetov iz obdobja prve svetovne vojne, je preraslo v dobro organizirano društvo z opredeljenim programom in začrtanimi cilji. Društvo od samega začetka deluje na ljubiteljski osnovi, vendar se člani svojega poslanstva lotevajo skrajno odgovorno in profesionalno. Člani društva poleg zbirateljstva, iščejo in odkrivajo nove najdbe ter jih z obnavljanjem ohranjajo pred propadom. Na delu terena, ki je zaznamovan s Soško fronto, so v preteklih letih ustvarili pomembno zgodovinsko učno pot katero so usposobili tudi za obiskovalce.

S prikazi iz življenja v tistem času Društvo 1313 popestrijo turistično ponudbo kraja, ob katerem lahko na malo drugačen način spoznavate vsakdanje življenje vojakov na Soški fronti in kjer boste v predstavi spoznali tudi nekaj pomembnih dejstev o prvi svetovni vojni.

Puljenje zob, branje dolgo pričakovanih ljubezenskih pisem, strah, oskrba ranjenca, z vsem tem, ne glede na narodnost, so se srečevali prav vsi vojaki na fronti.

     Malo smo se še razgledali po trdnjavi, opazovali kuhanje čaja, s katerim so nas postregli, opreme za gorske konje, različne predmete s fronte ter imeli smešne pripombe ob pogledu na vojaško stranišče, za katerega je bilo splošno mnenje, da je to stranišče za oficirje, saj je bila deska tapecirana!

     Vabljeni v bovško trdnjavo Kluže, kjer se boste nasmejali do solz!

   Seveda ne moremo mimo slike »naše« Ljerke z »avstrijskim vojakom«, baje je bil Mujo, poslovili smo se od prijaznih članov društva 1313 ter s pogledom na globok kanjon reke Koritnice odpeljali proti Predelu.(sliko vojaka na stopnišču je prispevala naša članica Marija-Mari Jeza)

Džamija v Logu pod Mangartom

     Džamija v Logu pod Mangartom je bila sunitska džamija in je prva džamija, ki je bila zgrajena na področju Slovenije. Med leti 1916 in zgodnjimi dvajsetimi leti 20. stoletja je stala je v Logu pod Mangartom, tako, da je bila to edina džamija do leta 2013, ko je bila zgrajena mošeja v Ljubljani, čeprav je mošeja obstajala na Jesenicah že od leta 1989. Džamijo so zgradili Bošnjaki, pripadniki 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka Avstro-Ogrske kopenske vojske, ki so bili poslani na soško fronto. Zaradi verskih potreb so, z dovoljenjem oblasti, novembra 1916 zgradili manjšo džamijo, ki je imela kupolasto streho in manjši štirikotni minaret. Večina zgradbe je bila iz klesanega kamna, medtem ko je bilo preddverje iz izrezljanega lesa. Objekt je obdajal kamniti zid in železna ograja s portalom.

     V bližini džamije je bilo zasnovano vojaško pokopališče Log pod Mangartom, kjer so pokopavali padle avstro-ogrske vojake vseh veroizpovedi. S koncem prve svetovne vojne so Bošnjaki zapustili Slovenijo in džamija je začela propadati. Italija, ki je to področje zasedla, je nato propadajoče poslopje porušila. Edini znani dokazi o obstoju mošeje je šest fotografij, ki so jih posneli domačini.

     Prav to Avstro-Ogrsko pokopališče je eno najbolje ohranjenih pokopališč iz prve svetovne vojne v Sloveniji.

     Pogled na večno počivališče padlih so zaznamovali železni križi z imeni preminulih vojakov in spomenik padlim vojakom, ki predstavlja dva vojaka, pogledujoča proti vrhu Rombona, kjer je v srditih bojih padla večina pokopanih (okoli 860). Med vojno so bili VSI grobovi, ne glede na vero izpoved, označeni s križi in imeni vojakov (ponekod so bili v grobu tudi dva ali celo trije pokopani). Grobovi muslimanskih vojakov se od leta 2007 ločijo, saj so tistega leta križe nadomestili z islamskimi nagrobnimi simboli, nišani jih imenujejo.

     Mi se nismo ustavili na tem pokopališču, vendar sem ga moral opisati, kajti to in še mnogo več, je del naše zgodovine.

     Peljali smo se skozi alpsko vasico Strmec , ki leži tik ob glavni cesti, ki je bila stoletja glavna prometna povezava med Gorico in Beljakom.

     Tam mimo je korakalo veliko vojsk: rimski legionarji, kasneje Slovani, še kasneje Benečani. Tudi Napoleon je šel trikrat tam mimo, sem zasledil na internetu. V času II. svetovne vojne so nemški vojaki tam ustrelili 16 mož in fantov, vas pa požgali do tal. Ženske so v znak žalovanja nosile črne rute, tako da se je vasi prijelo ime Vas črnih rut. Po II. svetovni vojni so vas obnovili, a ni več zaživela. Na prste ene roke lahko preštejemo prebivalce, ki še vztrajajo in stalno živijo v vasi, kjer so kasneje, v znak žalovanja, o tem dogodku posneli film z naslovom Črne rute.

     Pot smo nadaljevali preko prelaza Predel, mimo Rabeljskih jezer in Trbiža do Jesenic, kjer smo se v hotelu Ejga, guest house (mogoče tudi Guest house, Ejga) nekoliko podprli.

Tekst in slike Slavko P.