Društvo upokojencev Podutik

     Kot je načrtovala naša organizatorka izletov Ljerka Komarjeva, smo se v četrtek, 20. junija 2024 skozi Litijo ob reki Savi ob določeni uri odpeljali proti Radečam.

     Radeče predstavljajo severna vrata Posavja, saj se ravno tam ozka soteska Save razkošno razširi. Že pred devetdesetimi leti je mestne pravice mestu podelil kasneje v Marseillu umorjeni jugoslovanski kralj Aleksandar Karađorđević I. Mesto je že skoraj pred 400 leti bilo znano po izdelovanju papirja ter po splavarski tradiciji.

     Po pripovedovanju našega vodiča se je mesto v zadnjih tridesetih letih močno spremenilo. Nekoč slavna papirnica, znana po tem, da je izdelovala karton za svetovno znano Piatnikovo tovarno igralnih kart na Dunaju ter po izdelovanju svetovno priznanega papirja za tiskanje denarja je utihnila, prav tako pa tudi drugi del edine jugoslovanske papirnice, ki je proizvajala dokaj kvaliteten rotacijski papir. Počasi so propadala tudi druga podjetja iz jugoslovanske dediščine industrije, ki je bila znana po tem, da je zaposlovala veliko delavcev. Ostali so trgi, stanovanjski bloki, nekdaj simbol blagostanja, in pozabljeno, od časa tudi hudo utrujeno staro mestno jedro.

     Ob Savi, ki se je na tem delu spremenila v jezero, pa je marsikaj drugače. Lepo urejen splavarski pristan s prikupnim gostiščem Flosar in info točko, ki na splav vabi turiste od vsepovsod, kateri vse pogosteje obiščejo Radeče z namenom, da bi si ogledali reko in kraj z drugega zornega kota. Tako je zvabil tudi nas, člane DU Podutik, kjer smo si vzeli čas za kavico, rogljiček in kratek oddih.

     Pri gostišču nas je pričakal lokalni vodič, ki nas je seznanil z zgodovino mesta, nakar je sledilo vkrcanje na splav, kjer so nas sprejeli s tipično slovansko dobrodošlico, tako pravi Ljerka, kruh, sol ter frakeljček borovničevca.

   Na mizah nas je čakala pijača: žametna frankinja, mineralna voda in sok ter harmonikar, ki je vseskozi skrbel za glasbo, ob kateri smo se lahko zavrteli ali pa opazovali okolico ter ob pogledu na visoko hribovje zagledali na izpostavljeni skali gamsa ali kozoroga, ki so ga naredili iz pločevine in pritrdili na privlačen kraj, od koder obvladuje svet pod seboj.

   Splavarji so nas s pomočjo motorja pripeljali do kultnega železnega mostu. Dokler niso zgradili obvoznice, je ves cestni promet iz Maribora in Koroške proti Dolenjski in Zagrebu potekal prek njega. Da imajo tudi Radeče svoje »tromostovje« se je pohvalil vodič na splavu, ki nas je opozoril na dva cestna in en železniški most, katere so zgradili kasneje.

   Posebej imenitno je najbrž bilo v časih, ko so bile Radeče zaradi bližine Zidanega Mosta pomembno splavarsko mesto, saj se tu Savinja izliva v Savo in kjer so pluli vsi splavi z lesom iz zgornje Savinjske doline do Sremske Mitrovice in Beograda. Zelo malo ljudi ve, da je bilo v neposredni bližini Ljubljane, v Spodnjem Kašlju na Ljubljanici, veliko pristanišče, kamor so vozili različno robo iz Italije, Avstrije in iz notranjosti Slovenije.

     Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja na zahodu. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal:

     »Reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij in splavov, ki prevažajo najrazličnejše blago, katero prihaja od vsepovsod in je namenjeno vse do Siska in naprej; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli voli ali konji, kjer pa jih ni bilo moč uporabiti pa tudi ljudje«.

     Pa tudi Janez Jalen v svoji knjigi Bobri omenja brodarje oziroma splavarje.

     Za razliko od brodarjev so splavarji na končni postaji splav razdrli ter les prodali in se vrnili domov, da bi sestavili novega.

     Radeče so nekoč bile pomembno pristaniško in splavarsko središče, saj je Sava že od rimskih časov plovna. Že dvajset let tradicijo splavarjenja po reki Savi ob ugodnem vremenu obiskovalcem predstavljajo od meseca maja do konca oktobra. Za varno vožnjo gre na krov največ 80 oseb. So pa radeški splav testirali tako, da se je nanj povzpelo 147 oseb. »In noge smo imeli še vedno suhe,« ponosno pojasni projektant Branko Kerenčič, ki je na splavu doživel že marsikaj: od mirne plovbe do neurja.

     Med plovbo so nam postregli z domačim splavarskim golažem in z »bi mogoče še repete« poskrbeli, da s splava nihče ni odšel lačen.

   Na koncu prijetne vožnje je sledil še krst »zelenca«, katerega so splavarji sprejeli v svoje vrste. Seveda je bil pogoj, če se bo izkazal, kar je našemu Rudiju s pomočjo »botre« Silve tudi uspelo.

     Po uvodnih vprašanjih, ki jih je Rudi z lahkoto prestal, je nato moral zašpičiti palico, da bi njena konica lahko predrla površino vode, nakar je sledila, maša, ki se je končala s polivanjem po glavi. Za uspešni preizkus je Rudi dobil priznanje in vsi na splavu smo se počutili še bolj varne, kaj ne bi, saj je bil prisoten še en splavar, pa čeprav novopečeni.

  Po veselem doživetju na splavu smo se po ozki in ovinkasti makadamski cesti odpeljali v vas Počakovo do kmetije Ključevšek. Le-ta hrani kar 1400 različnih predmetov, ki pričajo o iznajdljivosti, samozadostnosti in trdoživosti lokalnih kmečkih prednikov. Ure, starinski šivalni stroji, umetelno izdelani lestenci, gospodinjski pripomočki, ročno kmetijsko orodje, obrtniško orodje in še marsikaj drugega krasi zbirko. Zbirka je resda dragocen prispevek k poznavanju preteklosti in marsikaj pove o takratnem kmečkem življenju. Ko so na kmetijah sami izdelovali oblačila in obutev in sami skrbeli za hrano.

     Kot nam je povedal lastnik, je glavna dejavnost kmetije Ključevškovih – po domače pri Gregorju – načeloma živinoreja. Gospodarji domačije pa poleg veselja do kmetovanja in ljubezni do živali premorejo prav poseben čut odgovornosti do ohranjanja krajevne preteklosti. Tako je ideja o etnografskem prikazu nekdanjega življenja na vasi, po letih sistematičnega in vztrajnega zbiranja eksponatov zaživela v obliki etnološke zbirke.

     Sam imam – seveda v neprimerno manjšem obsegu podobno zbirko – tako, da me je od vseh predmetov najbolj impresioniral par čevljev, ki so jih v hudi zimi uporabljali vojaki na straži tako, da so že obute noge vtaknili v še ene čevlje (slika H11).

     So pa na kmetiji imeli zelo dober sladoled, katerega na jogurtovi osnovi delajo sami – primerna porcija, tri evre.

   Med povratkom v dolino je vse do idilične vasice Svibno zaradi slabe ceste marsikomu zastal dih, do starega mestnega jedra v Radečah pa smo vsi normalno dihali. V starem mestnem jedru smo si ogledali moderno tržnico, ki je bila, žal, zaprta. Normalno, saj se je sonce na nebu že krepko prevesilo v popoldne. Poleg tržnice smo si ogledali še Plečnikov spomenik NOB, kjer so kamen vklesani stihi Kajuhovih pesmi ter cerkev Sv. Petra.

Izlet smo z izvrstnim poznim kosilom zaključili na terasi gostilne Strnad v kraju Hotemež.