Društvo upokojencev Podutik

    Tokrat sledi samo galerija, da vam odpre tek za naslednje izlete brez  besed in razlag. Ogledali smo si namreč super muzej, obiskali vodni stolp s skoraj helikopterskim razgledom in vstopili v Afriko.

    Končali pa kot vedno na veselem druženju, tokrat celo z dvema harmonikarjema – a slik iz pietete do udeležencev ne dodajamo.

    Malce pozno, a hvalevredno, se je oglasil tudi naš redni kronist izletov in dodaja:

       Nepozabne Brežice 2025

    V prvi fotoreportaži je bilo že opisano o našem prvem letošnjem izletu v Brežice in okolico – le-ta zapis pa je še majhen prispevek k dogodku.

   Slika je na željo udeležencev izleta nastala pred vhodom v brežiški muzej.

     Šestinštirideset metrov visok vodni stolp v Brežicah je nekoč služil za oskrbo prebivalcev mesta s pitno vodo, od izvzetja iz uporabe leta 1983 pa je spomenik tehniške in kulturne dediščine. S svojo izstopajočo arhitekturo je najznačilnejša zgradba brežiške mestne vedute, zaradi česar velja za simbol mesta in je kot tak upodobljen na uradnem znaku Občine Brežice. Od prenove leta 2022 je preurejen v muzej vodne infrastrukture, pri čemer služi tudi kot razgledni stolp, ki ponuja 360-stopinjski razgled.

     Kot nam je povedala prijazna vodička, je bil stolp za potrebe stabilne dobave vode meščanom iz tri kilometrov oddaljenega zajetja v kraju Brezina zgrajen leta 1914. Projektna dokumentacija v arhivih ni ohranjena, zato je o gradnji malo podatkov, znan ni niti datum otvoritve.

     Stolp je valjaste oblike, kjer se na vrhu nahaja rezervoar za vodo s kapaciteto okoli 200 kubičnih metrov vode. Dobri dve leti po izgradnji, (29. januarja 1917), je Brežice prizadel močan potres, ki ga je stolp uspešno prestal.

     Leta 1972 so pri Čatežu ob Savi za celotno območje zgradili vodohran, nakar je stolp vse do leta 1983 ostal le rezervni objekt. Do leta 2001 je kot opuščen objekt propadal, kasneje pa so v stolpu odprli gostinski lokal.

     Občina Brežice je leta 2022 stolp obnovila, kar je stalo približno 1,58 milijona €. V stolpu je nameščeno dvigalo, na treh balkončkih, ki se nahajajo na višini 19,84 m, pa so za opazovanje okolice postavljeni daljnogledi. Občina je upravljanje zaupala Posavskemu muzeju Brežice, ki je priskrbelo tudi muzejsko zbirko. Uradna otvoritev je bila 29. oktobra 2022.

     Le dve slovenski zgodovinski mesti imata vodovodna stolpa, kajti poleg Brežic se stolp nahaja tudi v Kranju, ki je za 12 metrov nižji od Brežiškega, je pa za tri leta starejši (zgrajen leta 1911), vendar je še danes del kranjskega vodovodnega omrežja.

     Zanimivost o stolpu

     Vodovodnemu stolpu daje posebno noto legenda o ljubezni, oblikovana iz arhitekturne podobe zunanjega oboda vodohrana. Neznani načrtovalec stolpa je z lesom oblikoval osem src, ki so obdajala okna. Legenda pravi, da je tako opredelil izgled oboda vodohrana in s srci počastil neuresničljivo ljubezen do lepe Brežičanke.

     Slike prikazujejo: stolp ob otvoritvi, spremenjen napis letnice začetka izgradnje nad vhodom v stolp, lepo vreme nam je omogočilo pogled na kakšnih 10 km oddaljeno jedrsko elektrarno v Krškem ter pogled z cca 20 metrov višine na »martinčke« ob pivu.

    Muzej Polovič v kraju Dobova pri Brežicah predstavlja edinstveno zasebno zbirko, kjer lahko obiskovalci opazujejo živali afriške divjine, severnoameriške stepe ter slovenskih gozdov.

    Ogledali smo si lahko več kot petdeset različnih nagačenih živali, ki so geografsko razdeljene in predstavljene na svojevrsten način. Posebna zanimivost pa naj bi nas pričakala na prostem, kjer se v okolici muzeja v svojem naravnem okolju sprehajajo navadni jeleni, jeleni lopatarji ter mufloni, vendar so se zaradi hudega naliva skrili nekje v gozdu.

    V »afriškem« delu muzeja je bilo najbolj fino sedeti na stolčkih iz slonovih nog, v slovenskem delu pa je bil najlepši pogled na ruševca, katerega so, kot je v kasnejšem pogovoru povedal vodič, komajda še rešili pred izumrtjem in po sedanjem Zakonu o lovstvu ni uvrščen med lovno divjad, zato ga ni dovoljeno loviti. Se pa v muzeju nahaja tudi divja mačka, ki je prav tako redkost v naših gozdovih. Tudi ona je pri nas zaščitena živalska vrsta. Najpogostejša je na Notranjskem, južnem Dolenjskem in na območju Slovenskega Primorja.

    V gostišču Pri Dediju v Šmarjeti smo ob odličnem kosilu poslušali koncert dveh harmonikarjev. Imeli smo srečo, saj se je v istem prostoru neka gospa poslavljala od svojih sodelavcev in je prešla v naš stan – k upokojencem. Bolj razigran harmonikaš pa je ob čestitki Ljerki za njen rojstni dan tudi raztegnil meh, tako, da se je lep večer zaključil s plesom in petjem.