Društvo upokojencev Podutik

   V času, ko se narava odeva v zlatorumene barve in tu in tam še posijejo sončni žarki nas je naša neumorna Ljerka povabila na zadnji letošnji izlet

– v neznano in sicer v četrtek, 14. novembra.

     Odpravili smo se proti Primorski in kaj kmalu smo v Uncu, kjer smo »pobrali« vodičko Alenko zvedeli, da to ne bo izlet v neznano, kajti najprej »se bomo ustavili v Ajdovščini na čaju nato pa nadaljevali pot do Cerja ter izlet zaključili v Osmici pri Krčarju.

     No, pa smo bili prikrajšani za ugibanje kam gremo, bili pa smo informirani, da se Cerje piše z dva e – kako drugače pa naj bi se pisalo kot z dva e! Res čudna razlaga naše vodičke.

     Z novim avtobusom in drugim, novim, šoferjem Samom je bilo zelo živahno, kaj ne bi bilo, saj smo imeli štiri slavljence, ki so nas »prisilili« v degustacijo »ta kratkih«. V Ajdovščini smo se ustavili v Kavarni Rustljeva hiša kruha, od koder se je širil omamen vonj sveže pečenega kruha – žal pa moram reči, da buhtelj, in ne rogljiček, kot smo bili do sedaj navajeni, ni bil nič posebnega! Mimo grede smo se še ustavili in si ogledali izvir reke Hubelj, ki poganja bližnjo elektrarno.

   Med potjo smo opazovali mirenski grad ter od požara leta2022 požgano pokrajino, ki jo sedaj pogozdujejo.

   Nad Vipavsko dolino in morjem se na robu kraške planote dviga razgledni vrh Cerje. Tu je postavljen 25 metrov visok Pomnik miru, ki hrani dragocene zaklade zgodovine in umetnosti. Veličastna arhitektura je umeščena v osrčje naravnega amfiteatra, od koder se odpirajo razgledi na vse strani neba, na Jadransko morje, Furlansko nižino, Julijske Alpe in Vipavsko dolino.

     Tako lokacija kot arhitekturna in vsebinska zasnova pomnika sta skrbno premišljeni. Vsebinska zasnova določa predstavitve določenih obdobij slovenske zgodovine v vsakem nadstropju.

     Monumentalna sedem etažna trdnjava pripoveduje zgodbo slovenske zgodovine, od najstarejših ohranjenih zapisov v slovenskem jeziku Brižinskih spomenikov in zvezdnega neba nad njimi (C10 in C11), prek prelomnih dogodkov prve svetovne vojne, ki jih je na platno Ples življenja in smrti, poimenovano tudi Slovenska Guernica, nanizal slovenski slikar Rudi Španzel (C4 in C5), čez obdobje antifašističnega gibanja TIGR do vojne za osamosvojitev Slovenije.

     V četrti in peti etaži imenovani Pomnik miru redno gosti razstave priznanih umetnikov, tokrat umetniške fotografije Alenke Slavinec, ki so jih premierno predstavili na Cerju, od koder bodo nadaljevale pot po drugih galerijah (C8 in C9), nismo pa zamudili ikoničnih konjev Oskarja Kogoja (C7).

     Čisto na vrhu Pomnika smo po stopnicah dosegli razgledno ploščad, ki simbolizira pogled v prihodnost. Izlet na Cerje je resda odlična priložnost, da se naužijete veličastnih razgledov, kulture, spokojnosti in miru.

   Po ogledu veličastnega Pomnika smo se odpravili na martinovanje v Osmico ali drugače rečeno Izletniško kmetijo pri Krčarju.

Kaj sploh je osmica?

     Osmica je vrsta gostilne, kjer se poleg domačega ne ustekleničenega vina prodaja tudi hrana oziroma domači pridelki. Pravica točenja vina izvira iz časov nemškega cesarja Karla Velikega (747 do 814). Ohranila se je tudi v časih Avstro-Ogrske, pa vse do danes. Ime osmica so dobili vinotoči, v katerih so kmetje lahko osem dni v letu brez davka prodajali svoje vino. Prirejali so osmice na svojem domu, kjer se je vino hranilo v kleti ali kantini. Za označitev, da poteka osmica, so na vrata pritrdili šop bršljana. Danes lahko vinar organizira osmico največ dvakrat na leto po deset dni.

     Okusi jedi z utripom narave že stoletja privabljajo obiskovalce na Kras. Doživljanje domačnosti, kjer gospodinje kuhajo kot za svojo družino, le da na štedilnike postavijo večje lonce, pripravljajo različne frtalje, jedi iz špargljev, domače jedi na žlico in kaj bi še našteval… gospodarji pa iz kleti prinesejo najboljše pršute, pancete in salame, domač brinjevec, kraški med, domače vino– tokrat je bila to malvazija – teran,

     V prijetnem ambientu nas je pričakal harmonikar Janez, nekateri so se brž zavrteli ob njegovi glasbi, brez nazdravljanja slavljencem (Darinki in Jani) pa tudi ne gre, mar ne?

   Po dobrem kosilu je Janez spet pograbil svoj meh, kakor je videti pa noge niso nikogar bolele…

   Pestremu in veselemu vzdušju ni bilo videti konca – najprej smo sledili podelitvi daril iz srečelova, kjer so svojega darila, vsaj po mojem mnenju, bili najbolj veseli tamkajšnja natakarica nato pa Rudi in Cenetova »naša« se pravi rdeče in zelene tangice, ki sta kasneje ob velikem navdušenju množice odplesala rdeče-zeleni ples…

  …da harmonikar Janez ni samo glasbenik je dokazal, saj se je kaj hitro preoblekel v meniha, kateremu sta ob obredu pomagala brata Niko kot ministrant in Silvo kot kletar. ob veliki pozornosti občinstva je sledil obred, kjer se ob »martinovem krstu« mošt spremeni v vino, kateri je sledila pokušina in seveda dobrodošlica novemu vinu… 

   …za spreminjanje mošta v vino je bil najbolj zaslužen kletar, zato ni čudno, da k temu obredu ob pokušini krščenega vina sledi tako imenovana nabirka…

    Ura se je že krepko nagnila v noč veselja in zabave pa ni bilo videti konca, saj je še sledilo obdarovanje z zahvalo za dolgoletno vožnjo (Vinko), za prav tako dolgoletno organizacijo izletov (Ljerka), Janezu za dobro vzdušje itd.

Seveda pa brez skupinskih slik ne gre!