Društvo upokojencev Podutik

     Petnajstega oktobra letos smo se odpravili na naš predzadnji letošnji izlet. Novost pa je bila, da smo imeli novega šoferja, Miro po imenu, kajti naš Vinko se je odpravil v zasluženi pokoj. Bil pa je kot temu pravimo sovoznik v drugem, novejšem avtobusu, kar je tudi novost. Naš cilj je bil tokrat najbolj oddaljeni zahodni del Slovenije, se pravi občina Kobarid z Robidiščem in Breginjem kot najzahodnejšima naseljema v državi ter trdnjava Kluže.

     V Kalcah smo pobrali vodičko Alenko ter v Kavarni Vega v Idriji opravili obred s kavico in rogljičkom.

     Mnenja sem, da bi lahko Idrijo z njenimi zanimivostmi enkrat v bližnji prihodnosti obiskali.

     Po več kot uro dolgi vožnji skozi Most na Soči in Kobarid, kjer stoji spomenik Simonu Gregorčiču odpeljali proti Breginju…

      Simon Gregorčič se je rodil 15. oktobra 1844 na Vrsnem pri Kobaridu kot drugi sin malemu kmetu Jerneju in materi Katarini (rojeni Gaberšček).Imel je še sedem bratov in sester. V mladih letih je bil pastir, kar ga je povezalo z ljubo domačo naravo in njegovemu umu vcepilo ljubezen do slovenske besede.

     Njegovo šolanje se je začelo leta 1851 na enorazrednici na Libušnjem in se nadaljevalo od 1852 do 1855 na goriški normalki. Z enajstimi leti je jeseni 1855 prestopil na goriško gimnazijo, kjer je maturo z odliko končal leta 1864. Takrat je že dosegel prvi pomembnejši pesniški uspeh. Po maturi se je s težavo odločil za duhovniški poklic; v bogoslovnem semenišču v Gorici je študiral od 1864 do 1868; v študiju je odlično napredoval pa tudi slovstvenega dela ni zanemaril, trpel pa je zaradi šibkega zdravja. Eno leto pred koncem študija je 27. oktobra 1867 pri Sv. Duhu na Libušnjem postal novomašnik.

     Kot kaplan je služboval v več krajev po Primorskem, vendar je delo vedno težje opravljal; tudi bolezen se je vedno pogosteje oglašala. Konec 1881 je zato nastopil začasni pokoj. Ker mu niso priznali nobene pokojnine, bi živel v veliki stiski, v kateri so ga podpirali prijatelji duhovniki. Da bi si uredil pokojnino, je v letih od 1897 do 1899 znova prevzel gradiški vikariat.

     Zadnja leta svojega življenja je Simon Gregorčič preživel v Gorici, kamor se je preselil, ko je 1903 prodal svoje posestvo. V Gorici je posebno skrbel za slovensko mladino in jo reševal pred potujčevanjem. Umrl je 24. novembra 1906 zaradi pljučnice in kapi.

    Leta 1879 je napisal znano pesem Soči, v kateri je 35 let pred začetkom krvavih obračunov predvidel tragedijo v Posočju.                       (nekaj verzov iz njegove epske pesnitve)

 Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla,
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!

    kjer smo lahko opazovali okolico in na italijanski strani Matajur-ja, smo prispeli v vas Breginj, pravzaprav pred Ščirnov ograd.

    Čudovita pokrajina Julijskih Alp privablja v svoj prostor obiskovalce, ki se želijo umakniti gneči v prenaseljenih krajih in si poiskati miren kotiček za sprehode ali aktivno preživljanje prostega časa z ribolovom, planinskimi vzponi, kolesarjenjem, kajakom, raftingom, jadralnim padalstvom, ali pa zgolj mirno uživati v lepotah narave.

    Edinstvena lepotica tega prostora je zeleno modra Soča, ena najlepših rek v Evropi.

    Na sončnem terasastem vznožju Stola je nanizanih trinajst vasi. Gornji del Staroselske doline je precej dvignjen nad dolino in na tem prostoru kot v nekakšnem terasastem amfiteatru leži vas Breginj. Za to vas je vse do potresa maja leta 1976 veljalo, da je značilna beneško-slovenska vas, strnjena v gosti gruči. Veljala je pravzaprav za biser edinstvene beneško-slovenske arhitekture.. Domačije so sestavljale skupine objektov v obliki nizov z zanimivimi podhodi in prehodi.

    Kot skoraj povsod po Sloveniji so se tudi prebivalci teh krajev naseljevali tako, da je čim več prostora primernega za obdelovanje in pašništvo ostalo nepozidanega. Popotresna obnova kraja pa kaže, da se je ta logika začela umikati novi logiki, po kateri kmetijstvo kot panoga ni imelo več takšnega pomena kot nekoč. Zato je tudi popotresni Breginj dobil povsem nov značaj – iz strnjenega naselja je nastalo na široko razloženo naselje s stanovanjskimi objekti, ki s starimi domačijami nimajo skoraj nič skupnega. Z eno najbolj zahodnih vasi smo izgubili neponovljiv dokaz o izjemni prostorski in stavbni dediščini.

    Svojo pred potresno dušo je Breginj skrbno spravil v edini ohranjeni stavbni niz, v katerem je danes urejen muzej. V zaprtem elipsastem dvorišču so se ohranile le štiri domačije: Ščirni, Konti, Češornji in Lazarji. Obnovljene stavbe v dveh strnjenih nizih s skupnim dvoriščem predstavljajo izredno funkcionalno kmečko stavbarstvo, način življenja in vzdušje starega predpotresnega Breginja, katerega lepota se odraža v sožitju kamna in lesa ter v povezanosti človeka z naravo.

    Na kamniti plošči pred Ščirnovim ogradom piše: Obnovljeni objekti, stanovanjska hiša s kletjo, hlev s senikom, svinjak in lopa, katerih obnova je potekala med leti 1976 in 2001, predstavljajo ljudsko arhitekturo 19. stoletja beneško-slovenskega stavbarstva. Stavbe označujejo grobo ometane stene, viseči ganki, zunanja stopnišča, balkoni (linde) na lesenih ali kamnitih stebrih pod velikimi napušči in »kmečkimi« freskami na pročeljih, napušči in stebri, glede na funkcijo razporejena okna in skromni, a dominantni kamnoseški poudarki.

    Prevladovale so iz kamenja zidane hiše, ki so imele ovalen tloris s koncentrično speljanimi uličicami (landronami).

    Že predhodno je bilo dogovorjeno, da nas bo sprejel eden od tam živečih domačinov, ki nam je razkazal eno od štirih domačij. Po predhodni razlagi o predpotresnem in popotresnem obdobju nam najprej razkaže prostore v pritličju, do katerih je dostop po nekaj kamnitih stopnicah. Po teh stopnicah se pride na lesen gank, iz katerega vodijo ena vrata v kuhinjo, druga v spalnico in tretja v shrambo.

    Kuhinja je zelo asketsko opremljena. Sredi kuhinje stoji z opeko zidan štedilnik, na katerem je razstavljenih nekaj tipičnih posod (posoda za praženje kave, kotliček), ob steni pa je daljša klop. Namesto zidnih omaric so v breginjskih kuhinjah samo niše. Predvsem je treba povedati še to, da je bila kuhinja edini ogrevani prostor v teh hišah.

     V spalnici v pritličju so po navadi spali stari starši ali tete. Poleg postelje je v njej še predalnik, skrinja, omara in dva šivalna stroja, ki so jih uporabljali pri izdelavi copat, po katerih je Breginj slovel daleč naokoli. Zato je ob postelji tudi razstavljenih več različno velikih copat, za zunanjo in notranjo uporabo.

    Po lesenih stopnicah je dostop do treh prostorov. V največji sobi v nadstropju so na veliki in visoki postelji spali starši. Tik ob postelji na eni strani stoji zibelka, na drugi pa manjša postelja. V sobi sta tudi predalnik in omara. V nadstropju se nahaja tudi majhna otroška sobica z majhno posteljo in omarico.

     Skromna oprema je v večini originalna iz hiše, nekaj predmetov pa je prinesenih iz drugih hiš, po vsej verjetnosti tudi lepo okrašena majhna posteljica. So pa nekatere sobe opremljene z velikimi fotografijami, ki prikazujejo takratne običaje.

Malo smo se še sprehodili po dvorišču tega ograda in tam so nastale naslednje zanimive fotografije.

    Naš opis Ščirnovega ograda bi bil zelo nepopoln, če ne bi povedali tudi tega, da je prvi del prvega niza hiš preurejen v večnadstropni muzej. Prostor v pritličju uporablja za svoje potrebe krajevna skupnost, služi pa tudi za različne družabne prireditve. Trenutno so tam razstavljene slike različnih slikarjev.

Poleg lepo ohranjenih in lepo obnovljenih dveh nizov stavb z imenom Ščirnov ograd se Breginj ponaša tudi z imenitnim muzejem, katerega lastnik je družina Mazora, in ki predstavlja pravo atrakcijo ne samo za Breginj, marveč tudi za ves slovenski prostor, katerega pa, žal, nismo obiskali.

V Bovcu smo si med kratkim postankom nekoliko »privezali dušo« in se napotili proti trdnjavi Kluže še prej pa smo si s ceste ogledali najvišji slovenski slap – Boka, ki je pa bil zaradi pomanjkanja vode precej skromen!