Društvo upokojencev Podutik

     Da smo uresničili načrtovane izlete za leto 2024, smo aprilski izlet, ki je bil zaradi slabega vremena prestavljen na jesen, uresničili septembra letos.

     Seveda nismo mogli odstopiti od že tradicionalnega protokola v avtobusu in od kavice ter rogljička, ki sta se takrat dogajala v gostilni Sušelj v Pivki.

     Tudi tokrat sta nastopila prizadevna brata Novak, katera sta naši Pavli privoščila nekoliko počitka!

    Zgornja Pivka je edinstvena pokrajina klasičnega krasa, po kateri teče reka Pivka, dodatno pa jo kot izjemen kraški fenomen bogatijo Pivška presihajoča jezera.

    Zgornja Pivka je zanimiva mešanica kamnitega Krasa in zelene Notranjske – presihajoča jezera, reka ponikalnica, vrtače in kraške jame na eni strani ter prostrani zeleni gozdovi in suhi kraški travniki na drugi strani. Tu najdemo izjemne naravne danosti, saj več kot polovica občine leži na območju Nature 2000, ki se kažejo v prisotnosti številnih naravnih vrednot, tako na območju Natura 2000 in Krajinskem parku.

    Kaj hitro smo se odpravili proti gradu Kalc do katerega vodi Krpanova pohodniška pot. Stolp in ruševine gradu stojijo v nasadu starodavnih lip, do njega pa med velikimi travniki, kjer se pasejo konji, vodi star kostanjev drevored.

    Vodička Alenka Vebrova nam je nekoliko razložila zgodovino tega gradu (nemško Steinberg, Stemberg izg. »kalc« ali »kauc«), ki stoji v bližini Knežaka, nedaleč od izvira reke Pivke. Grad, od katerega je danes ostal le še ohranjen in obnovljen stolp, stoji na pobočju Brega 618 metrov nad morjem. Prvotni grad, katerega podoba je ovekovečena v Valvasorjevi Slavi Vojvodine Kranjske, je v 17. stoletju zgradila plemiška rodbina Stemberg. Njegov lastnik Volf Ernest pl. Stemberg je grad leta 1686 izgubil, saj je bil dodeljen Mariji Ani kneginji Turjaški. Lastniki gradu so se do sredine 18. stoletja menjavali, ko je naposled grad in gospostvo (beri posestvo) pridobila Frančiška Jožefa baronica Marenzi, ki ga je 1767 prenesla na sina Jakoba Antona, ki je grad in okoliško posestvo leta 1782 prodal na dražbi. Leta 1786 posest pridobi Matej Vilhar, prednik slovenskega skladatelja Miroslava Vilharja, ki je na gradu tudi umrl. Njegova žena Marija Vilhar je leta 1903 posestvo prodala devetim posestnikom iz bližnje vasi Bač.

     Kot rečeno, grad Kalc je bil v 19.stoletju dom narodnega buditelja in avtorja številnih naših ponarodelih pesmi Miroslava Vilharja. Po njegovi zaslugi naši zbori med drugim prepevajo »Lipa zelenela je« in »Po jezeru bliz Triglava«. Pri njem pa je kot domači učitelj služboval tudi Fran Levstik, ki je prav tu dobil idejo za svoje delo »Martin Krpan«.

     Vilhar je bil eden glavnih pobudnikov pri pripravi vseslovenskega tabora za Zedinjeno Slovenijo. Ta se je dogajal na nedeljo 9. maja 1869 in je bil tedaj eden najpomembnejših političnih dogodkov na Pivškem, pa tudi še desetletja kasneje. V spomin nanj je na grajskem stolpu vgrajena spominska tabla, ki pa je zelo slabo berljiva.

     Grad je po I. svetovni vojni začel propadati in takratni prebivalci so se iz njega izselili v okoliške vasi.

      Leta 1941 je v njem potekal sestanek aktivistov organizacije TIGR.

     Pod gradom izvira reka Pivka, ob večjem deževju pa v okolici nastane več presihajočih jezer.

     Ob povratku sem pri neki hiši v Zagorju (Knežak) opazil še zanimivo lutko dekleta, oblečenega v belo. Po dolgem poizvedovanju sem prejel informacijo, da ima lastnica hiše dve lutki, moško in žensko, kateri po lastni inspiraciji oblači in postavi na ogled.

    Spodaj (za lažjo predstavo) kakšen kolos je bil grad Kalc na Valvazorjevi upodobitvi leta 1679.

    Od gradu smo se odpravili v Krajinski park Pivška presihajoča jezera, kjer je na novo urejen muzej, kateri ponuja veliko zanimivih informacij. Muzej je manjši, vendar zelo interaktiven. Nudi precej dejavnosti, predvsem za otroke. Vse si lahko pogledamo od blizu, primemo v roke, skratka zanimivo.

     Zvedeli smo, da je Pivka občina, ki ima največ jezer v Sloveniji, kar sedemnajst jih je, njihovih imen pa ne bom našteval. Največje med njimi je Palško jezero, ki je večje kot 300 nogometnih igrišč, najbolj obstojno pa Petelinjsko. Napolnjena jezera lahko vidimo od pozne jeseni do pomladi. Za spoznavanje njihovega nastajanja je mogoče v Ekomuzeju zavrteti posebno mlinsko kolo, ki nam prikaže jezera v različnih letnih obdobjih. 

    Petelinjsko jezero je izmed pivških drugo največje ter najbolj obstojno – voda ostane v njem najdlje, kar devet mesecev v letu.

     Na zamrznjenih jezerih je pozimi možno drsati, v toplejših mesecih pa se v jezerih lahko tudi kopate. Tam je svoj dom našlo veliko živali. V okolici je kar nekaj medvedjih brlogov, naokrog se sprehajajo tudi volkovi in lisice.

     Z razgledne točke smo lahko opazovali okolico Ekomuzeja in v daljavi mesto Pivko, ter zanimiv travnik, katerega ob poplavah zalije voda.

     Ob gledanju filma, s katerim so nas seznanili o jezerih so nastali spodnji posnetki, ki nikogar ne morejo pustiti ravnodušne.

     V posebej prirejeni odprti omari smo lahko sami v pesku delali odtise nog različnih živali – na sliki odtis medvedove šape – nekateri pa so bili navdušeni nad odtisi svojih rok.

   Notranjost muzeja je vsekakor vredna ogleda, saj nazorno prikaže življenje narave v tamkajšnji okolici. Tok vode kdaj pa kdaj na površje v Petelinjskem jezeru prinese celo človeško ribico. Kot posebnost pa v jezerih prebiva kraški škrgonožec, to je sladkovodni rakec. Njegova lastnost je posebna trdoživost, saj so njegova jajčeca lahko skrita tudi do šest let in čakajo na ugodne pogoje.

    Zelo nazorno nam je vodič na posebej prirejeni tabli prikazal kako voda ob visokem nivoju poplavlja polja in jo je dovolj »na pipah« in kako kasneje presahne, ko jo nekoliko primanjkuje.

     Veliko nam je dala misliti globoka misel tamkajšnje domačinke Lee Fatur!

    Po izredno zanimivem in poučnem ogledu smo se napotili v Park vojaške zgodovine, vendar o tem, prav tako zanimivem ogledu v drugem delu. Po ogledu smo se lačni in predvsem žejni odpeljali na trdo zasluženo pozno popoldansko kosilo v vas Narin Na turistični kmetijo pri Andrejevih.

     »Na turistični kmetiji Pri Andrejevih z več kot 19-letno tradicijo ponujamo gostu udobje, sproščenost in podeželski oddih s številnimi aktivnostmi ter izvrstno organsko kulinariko. Andrejevi smo ekološki kmetovalci, kulinarični navdušenci, ljubitelji živali, čebelarji, glasbeniki in ljubitelji dobre kapljice. Ponujamo vam kulinarična doživetja in bivanje v prijetni vasici, daleč stran od mestnega vrveža, obdani le s ptičjim petjem in čudovito naravo.

     Pridite tudi vi in zaživite z nami utrip podeželja in narave«.

     To je kratek povzetek z njihovega internetnega oglasa

      Prišli smo, uživali v dobri hrani in gostoljubju domačinov, posebej pa še ob pogledu na pršute, ki visijo s stropa. Nam je pa, žal, zmanjkalo časa, da bi si ogledali še njihovo kmetijo.

     V poznih popoldanskih urah smo se odpravili proti domu z ugotovitvijo, da je naša Ljerka je spet imela srečno roko z izbiro dneva, saj je tudi tokrat bil prekrasen sončni dan.