Društvo upokojencev Podutik

 »Na Koroškem je fajn« rečejo Korošci, ko vabijo goste v svojo družbo. Zato se podajmo na Koroško, da doživimo nepozaben dan z veliko smeha in dobre volje

    S temi besedami na vabilu, nas je naša zlata in nadvse prizadevna gospa Ljerka Komar povabila na izlet na Koroško. Že ob prejemu vabila, sem vedel, da bo ta izlet nepozaben in nisem se zmotil

     Najprej smo se na kavici ustavili na Trojanah…

     Pot bi morali nadaljevati do Muzeja Štirih Kovačev v Slovenj Gradcu, vendar je bil zaradi bolezni »v ansamblu« odpovedan, na kar nas je Ljerka opozorila že na avtobusu.

     Nadaljevali smo v Podklanec v občini Dravograd na ogled turistične kmetije Klančnik, ki se nahaja ob sotočju treh dolin: Dravske, Mežiške in Mislinjske.

     Po kratkem nagovoru na dvorišču kmetije, kjer živijo tri generacije, smo »pristali« v 160 let stari velbani kleti. V njej smo se med pokušino njihovih suhomesnatih proizvodov, domačega kruha in jogurta, kozarčka jabolčnika ob poslušanju strastnega gospodarjevega nagovora, okrašenemu z domačimi anekdotami, mnogo krat od srca nasmejali.

   Kasneje smo se posedli v dva majhna vagončka in traktor nas je popeljal v hrib, mimo Hrastovega gaja, kjer so obori in kjer so se nam udomačeni mufloni in damjaki očitno poskrili. Končno smo pristali pri biološki učilnici, sam bi prej dejal, muzeju nagačenih živali ter rogov. Tam imaš res kaj videti. Kot je bilo slišati ob razlagi, so primerki živali s celega sveta, v kar smo se prepričali, pa tudi kaj hitro smo ugotovili, da je ta razstava nastajala kar nekaj let, če ne desetletij. Kdor koli je to razstavo urejal je v urejanje le-nje vložil ogromno truda.

     V »muzeju« smo presenečeno ugotovili nad pestrostjo živali, ki živijo na naših tleh, poleg njih pa je nekaj živali z drugih kontinentov, kjer je posebno pozornost zbujal ameriški bizon. Skupno število nagačenih živali seže preko 150 primerkov.

  Polni vtisov smo se vrnili na domačijo, kjer smo si ogledali še en delček njihove domačije, pravzaprav majhen muzejček njihove družine ter spominsko sobo lova.

  Seveda so domačini v prodajo »vrgli« tudi domače proizvode, kar je nekaterim predstavljalo dokaj veliko težavo, saj se ob pestri ponudbi niso znali odločiti, kaj bi kupili.

Kot smo lahko prebrali na vabilu, tradicionalna splavarska rajža v kraju Gortina pri Muti vključuje sprejem z pozdravnim nagovorom, prikaz tesanja lesa, pogostitev s kruhom in soljo ter domačim žganjem, kar je bilo res.

Predstavitev se je nadaljevala z nastopom humorista in harmonikarja, obenem pa so nam predstavili tudi flosarje, katerim smo zaupali za dobro vožnjo po Dravi.

Temperatura vzdušja na flosu je neprenehoma naraščala… Kaj ne bi, saj so nas še enkrat (če sem natančen, še dvakrat) postregli z domačim žganjem. Flosarji pa so nam dobrodušno dovolili, da jim »pomagamo« pri upravljanju flosa.

Ob domači glasbi pa smo na mizo dobili tradicionalno flosarsko kosilo. Na žlico: golaž, polento, zabeljeno z tolstimi grumpi (ocvirki po koroško) ter domači kruh. Kot je bilo videti je pivo teklo v potokih…

   Po obilnem in okusnem kosilu je sledil flosarski krst. Na splavu nismo bili samo mi, ampak je bilo še nekaj drugih skupin, kjer so med njimi za flosarsko kandidatko izbrali neko veselo gospo, naš kandidat pa je bil – le kdo drug, kot Niko.

  Po končanem in uspešnem sprejemu smo ob dobri glasbi ugotovili – »Mi se mamo radi, radi, radi, radi…«, nakar je sledila še tista »Oj, zdaj gremo, oj, zdaj gremo, nazaj še pridemo…«

 V Vuzenici nas je, v enem najstarejših sakralnih objektov na tistem koncu Koroške, v cerkvi sv. Nikolaja, tamkajšnji menih seznanil z zgodovino cerkve in okolice, ogledali smo si tudi Slomškovo sobo, opremljeno s starinskim pohištvom in z zanimivo poslikavo stropa iz 17. stoletja.

V poznih večernih urah smo se, seveda z obujanjem doživetij tistega dne, vrnili v Ljubljano.

Na avtobusu smo bili enotni, ta izlet je bil res enkraten, za kar je Ljerka z aplavzom dobila vse pohvale in nalogo – organizirati podoben izlet.

Ljerka, težka naloga te čaka.