Društvo upokojencev Podutik

   Ob 70. obletnici delovanja Pomurskega muzeja Murska Sobota, ki že vse od ustanovitve januarja 1955 domuje v soboškem, nekoč Szapáryjevem gradu, kot osrednjo jubilejno razstavo predstavljamo kose nekdanje grajske opreme, ki je bila iz Murske Sobote odpeljana pred 95 leti. Po zaslugi dražbe, s katero naj bi poplačali dolgove zadnjega soboškega grofa, so ostali skorajda povsem izpraznjeni prostori v trinadstropnem gradu, katerega notranja oprema velja za najimenitnejšo v obdobju med obema svetovnima vojnama na Slovenskem. Na priložnostni razstavi so na ogled kosi pohištva in notranje opreme, ki so danes v zbirkah Narodnega muzeja Slovenije, Pokrajinskega muzeja Maribor in Univerzalnega muzeja Joanneum v Gradcu v Avstriji. Razstava bo odprta do konca meseca maja 2026. Vstop je prost.

     Ob visoki obletnici muzeja želimo javnosti predstaviti zgodbo o razprodaji notranje opreme gradu, ki je bila prava zakladnica umetnin družinske zbirke rodbine Szapáry.

     Ob vprašanju »Le kam naj gremo letos na izlete,« nam je ta internetni zapis dal idejo, katero smo uresničili!

     In tako smo se 16. aprila letos po, za čuda, brez cestnih zastojev, po kratkem postanku na kavici in rogljičku, znašli pred vhodom v mestni muzej, ki stoji sredi mestnega parka.

     Muzej v impozantnem gradu v Murski Soboti je eden od najbolj prepoznavnih pokrajinskih muzejev v Sloveniji, ki nas je navdušil s stalno razstavo o zgodovini Pomurja iz pradavnine in vse do današnjih dni, za katero je leta 1999 prejel prestižno priznanje Evropskega muzejskega foruma.

      Po »spoznavnem« jutru nam je kustosinja Tamara Andrejek razložila…

Kdo sploh so bili grofje Szapáry?

     Rodbina Szapáry je imela po besedah kustosinje ključno vlogo v zgodovini Murske Sobote. Grad so pridobili leta 1687, ko je posest z gradom in več kot štiridesetimi vasmi prešla v last Petra Szapáryja. V 18. in 19. stoletju so bili Szapáryji pomembni zemljiški gospodje in politiki v ogrskem delu monarhije.

     Med številčno družino je najbogatejši med njimi bil grof Geza Szapáry, ki je soboški dvorec opremil z dragoceno umetnostno zbirko, pridobljeno po beneški rodbini Morosini. Po smrti njegovega sina Ladislava Szapáryja leta 1939 je družina dokončno zapustila Mursko Soboto, dragocena oprema gradu pa je bila že prej razprodana na dražbi, ki se je začela leta 1930.

     Zaradi finančnega kolapsa Szapárijev pa so bili predmeti na začetku tridesetih let z dražbo razprodani. Dodala je, da je na razstavi mogoče videti razkošne kose pohištva in slik, med katerimi so tudi baročni portreti družine cesarice Marije Terezije, ki so bili nekoč del grajskega ambienta. Ob predmetih so na ogled tudi arhivske fotografije in dokumenti o dražbi, ki je potekala med letoma 1930 in 1932 ter zaznamovala razpad in razprodajo nekoč bogate grajske opreme.

     Starejši sin grofa Géze Ladislav Szapáry (1864–1939) je bil zadnji lastnik gradu v Murski Soboti. Bil je doktor prava, med leti 1896 in 1903 je bil guverner Reke, med 1922 in 1924 pa veleposlanik Madžarske v Londonu. Leta 1910 se je poročil z grofico Irene Ungnad von Weissenwolf s katero nista imela otrok. Življenje je tragično sklenil leta 1939, ko je na Dunaju naredil samomor.

    Po uvodnem »spoznavanju« rodbine Szapáry smo se najprej sprehodili skozi prvi del razstave, se pravi – ogled dela dediščine nekdanjih tamkajšnjih grofov.

     Predmeti so lokalna dediščina, ki pa ima ne samo državni, temveč tudi mednarodni pomen. Gre namreč za eminentne kose; preden so predmete leta 1930 prodali na dražbi, se je o soboškem gradu pisalo kot o najbolj bogati in razkošno opremljeni poletni plemiški rezidenci v okviru tedanje Kraljevine SHS,” tako kustosinja Tamara Andrejek, ki se je v svojem prispevku v katalogu osredotočila na kose te izvirne opreme, ki jih imajo v zbirki Pomurskega muzeja; večina se jih nahaja v baročnem salonu, nekaj osebnih, drobnih predmetov pa je vključenih v prenovljeno stalno razstavo Ljudje ob Muri.

     Že v začetku so na nas velik vtis napravile ogromne sobane z razkošnim pohištvom in poslikavami stropov.

     Kustosinja nas je še posebej opozorila na nekatere razstavljene predmete na primer: uro, koncem 19. stoletja, na Madžarskem narejen peterokraki svečnik (glej sliko 12) ter na del pohištva (slike 5, 6, 7, 8, 9, 11 in 11a), katerih zgodovino bom na kratko opisal.

     Da je razstavljeno pohištvo precej staro, govorijo podatki o letnicah izdelave, tako pozlačena zofa v baroku s stoloma (slika 5) je bila po podatkih muzeja narejena konec 18. stoletja, se pravi po letu 1750! (slika št. 6). V rokokoju narejena pozlačena kotna mizica in kotna vitrina z zastekljenimi dvokrilnimi vratci z obloženo notranjosti v temno rdečem, skoraj črnem, žametu sta nekoliko mlajši (1895 do 1899). Družbo jima dela, kaj pa drugega kot pozlačen naslonjač z nasloni za roke ter s čudovito prevleko (izdelan med leti 1720 in 1730).

     V obdobju rokokoja so zaradi vse večjega poudarka po udobju, razvijajočih se družbenih navad in napredka v mizarski obrti začeli nastajati manjši, udobnejši kosi pohištva svetlejših tonov. Tako so nastali rokokojska španska stena iz pozlačenega damskega salona ter počivalnik in stol (slika 7), ki so bili narejeni v drugi polovici osemnajstega stoletja.

     Najbolj me je fascinirala komoda iz poliranega palisandrovega furnirja, ki je okrašena z dekorativnimi prizori iz slonokoščene intarzije. Na prednjih in bočnih ploskvah komode so po grafičnih predlogah upodobljeni mitološki prizori ter medaljoni s portreti znanih moških umetnikov: (ital. slikarja Tiziana Vecellija, Michelangela Buonarrotija /ital. renesančni umetnik – upodobitev Mojzesa/), ital. slikarja Rafaela Sanzija) ter znanstvenikov (angl. znanstvenika Isaaca Newtona,) in habsburških vladarjev Katarine II. in Leopolda I. Vrhnja ploskev predalnika pa v osrednjem ovalnem medaljonu prikazuje ikonsko rojstvo Aurore (rimska boginja jutranje zarje – slike z oznako 8, 9 in 10).

     Sedežno garnituro (slika 11 posneta iz knjige) sestavljajo zofa, dva stola z nasloni za roke ter štirje stoli. Zanimiva je zaradi svoje dvojnosti, saj je njena osnovna konstrukcija še vedno baročna, školjčno in cvetno okrasje pa je že rokokojsko. V muzeju sem zasledil samo del te garniture in sicer le stole na sliki 11a.

     Seveda je zanimiva ogromna pipa, ki se nahaja v nekdanjem kadilskem salonu in že omenjena okrogla ura, narejena leta 1748, katero poganja njena lastna teža, ko drsi po verigi navzdol in obenem poganja zobata pogonska kolesa mehanizma.

     V tako imenovanem salonu Marije Terezije, edina vladarica habsburških dežel (1717–1780), se nahaja več portretov. Naj najprej omenim njenega, tako kot vsi, je tudi njen portret narejen v tehniki olje na platnu. Nato sledijo portreti njenega moža cesarja Franca I. Štefana (1708–1765), sina nadvojvode Jožefa, poznejšega cesarja Jožefa II. (1741–1790) ter drugega po vrsti sina nadvojvode Karla Jožefa (1745–1761).

     Ne smemo pa prezreti njenega pisarniškega seta iz druge polovice 19. stoletja, ki se tudi nahaja v tim. salonu Marije Terezije.

     V eni od naslednjih dvoran se nahaja portret barona Pála Szapáryja (1753–1825), ki je na sliki viden v bogato okrašenem kostumu. Levo dlan skrije v gube svoje huzarske uniforme, desno dlan pa ima položeno na globus. Njegova obleka je slovesna: s krznom podložena, čudovita rdeča huzarska uniforma z zelenim pasom, sam pa nosi sivkasto belo lasuljo.

     Poleg pa se nahaja portret njegovega brata Janosa, ki se je rodil leto dni po svojem bratu (17549, umrl v Budimu leta 1815). V svojem življenju je opravljal številne ugledne položaje, leta 1778 ga je cesarica Marija Terezija imenovala za konzula Reke. Na portretu je upodobljen v zeleni huzarski uniformi z rdečim pasom. Desno roko drži na pasu, v levi pa knjigo, ki počiva na mizi; njegove poteze so mehkejše kot pri Pálu Szapáryju. (Huzarji so bili pripadniki težke madžarske konjenice, ki so nosili značilne pisane uniforme).

     V enem od salonov se na steni bohoti portret člana bogate in vplivne češke plemiške rodbine kneza Eduarda Marie Lichnowskega, čigar vnukinja Marie Agnes Adelaide Lichnowsky (1815–1845), se je poročila s soboškim grofom Gezo Szapáryjem (1828–1898). Slika je sicer kopija originala, njena začetna dražbena cena je bila 4.000 takratnih dinarjev, prodana pa je bila – le za bornega tisočaka?!

Dražba – dragocena oprema gradu razprodana na dražbi v tridesetih letih prejšnjega stoletja

   Grad v Murski Soboti je bil ob koncu prve svetovne vojne, ko je bila Murska Sobota skupaj s Prekmurjem priključena h Kraljevini SHS, v takratni lasti nekdanjega dvornega svetnika, veleposlanika in guvernerja Ladislava Szapáryjeva. Ker je bil madžarski državljan, je bilo njegovo premoženje v vrednosti čez dvajset milijonov dinarjev, zaseženo. Že od začetka dvajsetih let je bil močno zadolžen, zato je bil pod pritiskom bank in upnikov prisiljen prodajati svoje posesti v Prekmurju in na Madžarskem. Ob razprodaji v mursko-soboškem gradu je shranjena obsežna dokumentacija, ki govori o poteku same dražbe. Zanimanje za dražbo je bilo veliko, saj je bila objavljena v mnogih glasilih, zato je bila dolgo pričakovana in je zbujala veliko zanimanja tako pri radovednih domačinih kot tudi pri prekupčevalcih z umetninami in zbirateljih umetnin, ki so v tovrstnih razprodajah videli priložnost za dobro kupčijo.

   Argumentirano se domneva, da je bilo mnogo špekulacij in kasnejših preprodaj. Na primer: sablja Petra Szapáryj je bila v začetku predvidena za prodajo na dražbi, v dražbenem katalogu pa je ni bilo na popisu za prodajo. Prav tako je lahko, kljub zapovedanim omejitvam za tujce, nekaterim tujcem uspelo kupovati na dražbi.

   Kot zanimivost naj še dodam, da je v izvodu dražbenega kataloga zapisana opomba: Precej predmetov je bilo spregledanih oziroma skritih in niso bili v spisku. Tudi nekatere garniture in dragocenosti. Nekaj preprog se je kasneje našlo na podstrešju! Nikjer pa niso omenjeni konji in kočije.

   Kasneje so to razlagali, da so to bili predmeti, za katere so samo domnevali, da so bili v grofovi lasti in jih zato ni bilo na dražbenem spisku!

   Morda najbolj zgovoren primer umetnine iz Szapáryjeve zbirke je doprsni kip beneškega admirala iz slavne rodbine Morosini (narejen v 17. stoletju), ki se je v Murski Soboti pojavil leta 1997 in katerega naj bi rešitelj pred propadom našel na odlagališču starega železja. Spodnje slike prikazujejo objave v glasilih ter »rešeni« doprsni kip (slika »sneta« iz knjige Razkošje grofov Szapáry).

   Koliko je bilo takrat vredno npr. 60 dinarjev, kolikor je bil na dražbi ocenjene vrč za čaj in koliko si lahko na splošno kupil za en dinar? Kljub brskanju za informacijo, le te nisem našel!

   Narodni muzej v Ljubljani se je kaj hitro angažiral za hitre nakupe, muzeja v Murski Soboti pa še ni bilo, saj je bil ustanovljen šele 1951. Sedanje eksponate si je pridobil ob morebitnih kasnejših nakupih ali ob poklonih. Vedeti je potrebno, da so si okupatorjevi vojaki prisvajali določene umetnine za katere se sploh ne ve kje se nahajajo. Takratna oblast pa je nekaterim domačim izdajalcem po sojenju enostavno odvzela vse premoženje, katerega je kasneje mogoče podarila muzeju.

   Naj bo branja o rodbini Szapáry dovolj, kajti še veliko imamo za videti.

Zakaj obiskati stalno razstavo?

     Ker spoznate zgodbo o fevdalnih gospodih, meščanih, delavcih in podeželskemu prebivalstvu, zgodbo o ekonomskih migracijah, vojnah in uničevanju, a tudi zgodbo o sobivanju in strpnosti.

     Ogledate si lahko izvirne arheološke, zgodovinske, etnološke in umetnostne predmete iz Pomurja ter doživite grajsko vzdušje v baročnem salonu.

     Osrednji del razstave predstavljajo kronološko predstavljene keramične najdbe od bakrene dobe, zgodnje bronaste dobe, posodje srednje in pozne bronaste dobe ter keramične izdelke iz mlajše in starejše železne dobe. Posebej so razstavljena kamnita orodja in njihova izdelava in redki primeri nakita, ki kažejo na metalurško dejavnost v naselbinah (bakreno šilo, košček bakra, keramične posode itd.) Na ogled so tudi pročelja hiš iz različnih obdobij in ostanki originalnega glinenega stenskega ometa iz protja, ki sta pripomogla k toploti v hiši. (podobno tehniko gradnje hiš uporabljajo tudi v današnji dobi, predvsem v Srbiji).

     Reka Mura je eden najbogatejših ekosistemov v srednji Evropi. Človek je izkoriščal njeno ribje bogastvo, njeno obrežje je povezal z mostovi, premagoval jo je z brodovi, ob njej je postavil mline, mesto pa ima tudi v mitologiji in književnosti.

     Menjavanje letnih časov, sonce, lunini cikli, smrt, življenje, plodnost, vsi naravni pojavi povezani s človekom in naravo so vplivali na verovanja v prazgodovini in tudi dandanes.

     O njih nam pričajo drobni predmeti in grobovi. O pogrebnih praksah in obredih izvemo največ iz grobov, ki segajo v čas od srednje bakrene do mlajše železne dobe. Za vsa raziskana obdobja je značilno, da so umrle sežgali na grmadah, ostanke pa položili v grobove, največkrat v žarah. Velikokrat so priložili še lončene posode, v katerih sta bili hrana in pijača – popotnica za v onostranstvo. Med prazgodovinskimi keramičnimi najdbami izstopajo tim. idoli ali figurice, ki prikazujejo stilizirana ženska telesa. (C9 in C10)

     V 1. in 2. stol. n. št. je staroselsko keltsko prebivalstvo, ki je bilo prisotno na tem območju, živelo v preprostih nezavarovanih naselbinah. Preživljali so se s poljedelstvom, živinorejo ter z obrtnimi dejavnostmi, kot so kovaštvo, gradbeništvo, tesarstvo, lončarstvo in trgovino.

     Pokojnike so sežigali in pokopavali pod gomilami z grobnimi pridatki (noriško-panonske gomile), v preprostih grobnih jamah ali v zidanih grobnicah in pepelnicah v bližini svojih bivališč. Od številnih gomil so se ohranili le obodni jarki, ki so obdajali grobne parcele.

     Bogati priseljenci so si postavljali nagrobnike iz kamna. Gospodarski in kulturni razcvet se je odražal v keramičnih importiranih izdelkih, nakitu, oljenkah in steklenem posodju in novčnih najdbah.

     V 3. in 4. stol. notranjepolitična nestabilnost in vse pogostejši vpadi barbarov sta privedla do propada rimske države. Ob koncu 6. stoetja. so na naše kraje prišli Slovani.

     V grobu moškega in ženske z bogatimi grobnimi pridatki, najdenem 2017, je bilo najdenih 8 steklenih in 5 keramičnih posod, rimska oljenka, fibuli v obliki žabic, 2 rimska novca, kovinska ploščica in ostanki žebljev.

     Prišli so z vzhoda!

     Za poselitev Prekmurja je posebej pomembno obdobje zgodnjega srednjega veka, saj so bila odkrita prva slovanska naselja in grobišča na poljih južno od Murske Sobote. Preprosta slovanska bivališča – zemljanke, peči, vodnjaki, gospodarski objekti in predvsem značilna ročno izdelana lončenina ter pekači so pokazatelji zgodnje slovanske naselitve v 6. stol. Večina slovanskih naselbin v Prekmurju je obstajala v 7. in 8. stoletju.

     Na štirih raziskanih grobiščih, ki so datirana od konca 7. do začetka 12. stol., so bili v uporabi žgani, skeletni pokopi in pokopi pod gomilo. Med grobnimi pridatki so bile pasne spone, noži in nakit ter predmeti iz vsakdanje rabe.

   Življenje na slovanskih naselbinah v Prekmurju je zamrlo v 9. stoletju, ko je v sredini tega stoletja postalo del Spodnje Panonske kneževine z upravnim središčem v Blatogradu pri Blatnem jezeru. Z vdorom in naselitvijo Madžarov konec 9. in v začetku 10. stol. je Panonija doživela opustošenje, kar je povzročilo skromnejšo poselitev in celo prenehanje obstoja naselbin v okolici Murske Sobote. Pojavljale pa so se nove, ki so tvorile kontinuiteto poselitve prostora od 10. do 13. stol.

     Versko podobo v Prekmurju so zaznamovali katoličani, protestanti in židi. Prvo cerkveno organizacijo so v srednjem veku vzpostavili katoličani, ki predstavljajo večino verujočega prebivalstva Pomurja. Katoliške cerkve so v času reformacije prevzeli protestanti in jih zadržali do zmage protireformacije. Takrat so bile tukaj napisane in natisnjene prve madžarske ter napisane prve slovenske knjige. Židje so bili pregnani iz Štajerske konec 15. stol., v Prekmurje pa so se množičneje naseljevali v 19. stol. Do druge svetovne vojne in holokavsta so tvorili največjo židovsko skupnost na območju današnje Slovenije.

     V cerkvah in cerkveni umetnosti so svoje sledi pustili vsi umetnostni slogi, od romanike do 20. stol., ki ga zaznamuje Plečnikova cerkev v Bogojini. Do danes se je ohranila le sinagoga v Lendavi, nedaleč pa je ohranjeno tudi največje židovsko pokopališče v Sloveniji. (sliki C25 in C26 iz obiska v Lendavi leta 2022 ter slika C28 iz prostora v soboškem muzeju pod imenom daj Bogu kar je božjega (prva polovica 20. stoletja).

   Od konca 10. stoletja se je na območju Pomurja stikala nemško-madžarska upravna meja. Prekmurje kot del ogrskega mejno-obrambnega pasu je bilo upravno razdeljeno na dve županiji. Varovanje obrambnega pasu je bilo najprej zaupano stražnikom (strelcem), vojaško organizirani skupini, ki je uživala določene privilegije. V mirnem obdobju so poleg obdelave zemlje nadzirali trgovino in imeli carinska pooblastila. S podelitvijo zemlje pa so obrambo kasneje prevzeli fevdalci. Zemljiški gospodje so gospodarsko in vojaško moč utrjevali na gradovih, ki so jih gradili od 13. stoletja dalje. Središča ekonomskega razvoja so postali trgi in mesta, med katerimi je izstopala Radgona.

     Med 15. in 17. stoletjem so največjo nevarnost predstavljali Turki, ki so leta 1479 prvič prodrli do Ljutomera. Organizacijo protiturške obrambe avstrijskih dežel je prevzel nadvojvoda Ferdinand I., s čimer je v 16. stoletju Radgona postala pomembno vojaško oskrbovalno središče.

     Leta 1526 ko so v bitki pri madžarskem Mohaču Turki premagali Madžare je kraljevina razpadla na tri dele, ogrsko krono pa so prevzeli Habsburžani. Turški roparski pohodi so trajali vse do poraza Turkov 1. avgusta 1664 pri Monoštru. Dokončen poraz pa je turška vojska doživela leta 1683 pri Dunaju.

     Praznovanje godu zavetnika cerkve ali kapele je vaški praznik in družabni dogodek, ki je zaznamoval sejme in romanja. Z romanj so popotniki prinašali spominke, marsikateri vernik pa ser je ob cestni ljudski plastiki  (beri križ) pomolil za svojo srečo.

    Naslednji del ogledov bi lahko imenoval Od renesanse do danes, saj je prav v vsakem prostoru napis, ki tolmači kaj je v tem prostoru predstavljeno.

     Po letu 1360 so v Prekmurju dobili pravico do sejmov, kar je do prve svetovne vojne vplivalo na stanje in razvoj obrti. Na podeželju in v večjih središčih so bili razviti tkalstvo, lončarstvo (zaradi primerne ilovice sodi med najstarejšo in najštevilčnejšo domačo obrtno dejavnost v tej regiji), mlinarstvo, čevljarstvo, usnjarstvo, kolarstvo, kovaštvo, gradbeništvo, krojaštvo, šiviljstvo, tesarstvo, žagarstvo, lectarstvo, sodarstvo, sedlarstvo, lekarništva (slika 52) itd.

     V tako imenovani Baročni sobi se je nahajalo še nekaj predmetov iz obdobja vladavine grofov, kasneje, predvsem pa po drugi svetovni so se razmere dosti spremenile, in v razstavnih prostorih so eksponati, ki prikazujejo različna obdobja življenja vse do današnjih (prikaz majhne spalnice z majhno posteljo, prikaz porok, štorkelj z otroci, noč čarovnic itd, itd.

     Prav zanimiva je bila razlaga ob sliki, kjer napisano »Bog bo vprašal, kje si bil, da na vedri nisi bil?« Gre za humoren prikaz grešnosti, pivskega vsakdanjika ali pa nezvestobe, kjer se “vedro” (ali veder) nanaša na to, da je nekdo pijan kot čep.

    In še ena, precej nenavadna »pohvala«, ki se dandanes uporablja ob pogledu na novorojenčka. V Prekmurju ne pohvalijo kot npr. »Joj, kako je lep …« pač pa trikrat naredijo, kot bi pljunili na tla, rekoč Joj, kak si grd…«

     Na koncu pa smo v akustičnem stolpu preverili jakost odmeva, seveda s tisto »Oče naš nebeški…«

Evangeličanska cerkev Murska Sobota z drevoredom Martina Luthra

     Vodič za vodenje po mestu nas je pred vhodom v muzej povabil na kratek sprehod po Drevoredu Martinu Lutra, kjer je po travi prepovedano hoditi, lepo pa je posedeti pod krošnjami drevoreda, ob različnih priložnostih čez vse leto pa se v njem dogaja pester program, ki razveseljuje obiskovalce vseh starosti. Še posebej v praznično okrašenem in osvetljenem zimskem času pa se mladi vseh starosti veselijo drsališča in pestrega programa ob prazničnih hiškah.

     Osrednji evangeličanski kompleks s cerkvijo neogotskega stila v slovenski protestantski prestolnici stoji v parkovni osi Drevoreda Martina Luthra in se skozi Trubarjev drevored povezuje z gradom v mestnem park.

     Kompleks s cerkvijo v slovenski protestantski prestolnici je nastal v letih 1907–1910 po načrtih madžarskega arhitekta Ernőja Gereya. Cerkev je bila zgrajena po vzoru cerkve v Nagyváradu (Oradea) iz opeke s tremi pročelnimi stolpi, izmed katerih osrednji zraste v visok zvonik.

     Visoko nad vhodnimi vrati je upodobljen grb rodbine Szapary. Okenska rozeta nad glavnim vhodom se ponovi v oltarnem delu s podobo Martina Lutra (slika D5). Rebrast strop v notranjosti nosijo stebri, na katerih stojita tudi oba stranska balkona vzdolž ladje in orgelska galerija nad glavnim vhodom. Arhitekt je zasnoval tudi notranjo poslikavo, avtor oltarne slike Snemanje s križa pa je Jenő Bory.

     Vodič nas je, predno nas je popeljal po mestu, kjer smo pri spomeniku osvoboditeljem M. Sobote, ugotovili, da v mestu in okolici zelo spoštujejo našo pol preteklo zgodovino, plastično razložil razlike med katoliško in evangeličansko vero.

     V cerkvi ob določenih primerih prirejajo tudi koncerte z drugo zvrstjo glasbe npr. rock itd., kjer smo ob orglah opazili celoten komplet bobnov (slika D7)!

   Po krajšem sprehodu po mestu smo se, predno smo nadaljevali pot v kompleks Expano, še nekoliko odžejali, kajti v mestu je bilo tisto popoldne neznansko vroče.

     Morda res niso morska obala, ampak imajo veliko jezero, plažo, razgled s terase in povrh vsega še interaktivni doživljajski park.

     Paviljon Expano, stoji ob Soboškem jezeru, ob izvozu z avtoceste A5 (koridor Ljubljana–Budimpešta) ter je zastavljen kot vstopna točka v Pomurje. Regijski promocijski center »Vrata v Pomurje«, je izjemna arhitekturna stvaritev ter izjemna, izvirno pomurska vsebina, pisana na kožo razvoju pomurske regije. Paviljon ohranja zunanji videz slovenskega paviljona s svetovne razstave Expo Milano 2015, kjer so ga razstavili in na novo sestavili ob jezeru, kjer se je možno ukvarjati z vsemi vodnimi športi, le motorni čolni, kar je edino pravilno, niso zaželeni. Da je na jezeru in na njegovi obali veliko športnih dogodkov, dokazuje dejstvo, da so prav tisti četrtek (16. 4.) slovenski osnovnošolci imeli tekmovanje v krosu.

     Paviljon predstavlja Pomurje v malem in je sestavljen iz štirih glavnih sklopov, in sicer razstava, turistično informacijski center s trgovinico, gostilnico in s prostorom, ki je namenjen poslovni rabi.

     V razstavnem delu se nahaja več tematskih točk, ki predstavljajo regijo iz različnih zornih kotov. Obiskovalcu ponuja potovanje skozi čas, razglede nad pomurskimi lepotami, z akvarijem in nagačenimi vidrami predstavitev vodnega življenja, polet nad Pomurjem, umetnost ustvarjanja ob reki Muri itd.

     Letimo! Izredno zanimiv je del razstave, ki omogoča razglede nad pomurskimi lepotami Pod obiskovalci se odprejo pomurske ravnice, slikoviti jeruzalemski griči, s splava na Muri nam mahajo obiskovalci na njem. In mi jih mahamo nazaj.

     Visoko nad tlemi smo, sredi modrega neba. Oziramo se naokoli, da ne bi česa spregledali. Letimo nad Pomurjem.

     Toda ne čisto zares. V naši resničnosti sedimo na udobnem sedežu v maketi balona s posebnimi očali na nosu. S pomočjo virtualne resničnosti podoživljamo dogodek iz leta 1934, ko je v Ženavljah, vasici na Goričkem, nepričakovano pristal stratosferski balon.

     Za »letenje« z virtualno resničnostjo so se iz našega društva odločili le nekateri, kajti samo pet oseb se lahko naenkrat udeleži takšnega poleta, ki traja cca dvanajst minut. Po hitrem izračunu bi naša zadnja skupina morala čakati na »polet« nekoliko več kot dve uri!

    In… po končanem obisku v Expano M. Sobota Smo se odpeljali v Trnovsko vas v Gostilno Siva čaplja – na trdo zasluženo kosilo!

     In kaj reči o njem!

     Vrhunsko: za začetek različni aperitivi, ter na žlico gobova, goveja in česnova juha za uvod – nato pa – samopostrežna izbira, kar ti srce poželi. V takšni ali drugačni pripravi več vrst mesa, le divjačinskega ni bilo, nekaj vrst rib, različne priloge ter solate, na koncu pa še sladica s sladoledom.

     Seveda pa vino ali pivo – to pa v lastni režiji.

     Za prvi letošnji izlet vrhunsko presenečenje in zelo dobrodošla sprememba!

     ORGANIZATORJEMA GRE VSA POHVALA!