Društvo upokojencev Podutik

    Pa smo ga le dočakali, izlet v neznano, namreč. Že pred izletom smo ugibali, kam nas bo neumorna Ljerka popeljala, pa nas je na avtobusu, katerega je vozil nov šofer Marjan, takoj, zaradi razmer, seznanila, kam gremo. V Postojno. Najprej v Hotel Kras, na kavico in rogljiček, katerega moram izrecni pohvaliti, saj je bil po mojem okusu – svež, topel in hrustljav!

     Nato pa na ogled Notranjskega muzeja in ogled več kot sto let starega »frizeraja«.

     Potem, ko smo se v hotelu lepo podprli, smo se odpeljali do muzeja, kjer smo razporedili v dve skupini. Eni so dobili vodiča, drugi pa vodičko Polono, katera je našo skupino, nabita z znanjem, vodila po muzeju.

     V začetku nas je seznanila o Krasu, njegovem podnebju in njegovem nastanku. Seveda – najprej o kamnih, nastanku različnih vrst kamnin, o nastanku kapnikov, o Valvasorju, ki je veliko svojega časa preživel na Krasu, katerega je zelo dobro opisal v svojih delih.

     Valvasor, ki se je rodil maja 1641 v Ljubljani, je zbiral instrumente, star denar in razne zanimivosti. Po tedanji plemiški navadi je izpopolnjeval svoje znanje in si nabiral izkušnje na potovanjih po tujini (Nemčija, Severna Afrika, Francija, Švica) in v vojaških službah, v letih 1663 in 1664 pa se je udeleži vojne proti Osmanom.

      Leta 1692 je ostal brez večine svojega premoženja, ki ga je vložil v potovanja, grafike in natise knjig, saj je na gradu Bogenšperk ustanovil tiskarno. Pestrost Valvasorjevih potovanj in zanimanj prikazujejo zapisi iz njegovega življenjskega dela Slava vojvodine Kranjske, ki je v Nürnbergu v nemščini izšla leta 1689.  Skoraj obubožan je v 52. letu starosti umrl leta 1693 v Krškem. (prirejeno po  netu).

     V nadaljevanju smo si ogledali del tamkajšnjega življenja, najsi bo to na podeželju, v vaseh, ali pa ob in v jezerih, rekah in gozdovih ter jamah.

     Posebej zanimiva se mi je zdela pastirska igra s kamenčki, kamnoseški izdelki, različne izkopanine, nagačena glava muškatnega goveda, katero je včasih živelo na krasu, jamarstvo, sestavljena okostja poginulih živali, ter iz novejše zgodovine prevozna sredstva iz Postojnske jame ter v recepciji množica magnetkov.

     Po zanimivem ogledu muzeja smo se peš napotili do »frizeraja« Ozbič, ki je tudi brivnica z najdaljšo brado – stara je namreč več kot sto let. Po temeljiti obnovi so jo ponovno odprli leta 1922.

     Opozorjeni smo bili, da, če se valj pri vratih vrti, je brivnica odprta, če pa valj miruje, tudi delo v brivnici miruje.

    Lepo urejen lokal, najbolj pa so mi bili napisi na različnih posterjih, ročnih ogledalcih ter brivski konjiček za otroke. Brivec ne more biti vsak, lahko pa je kdorkoli. Poleg frizerstva in britja je bil frizer tudi zobozdravnik, predvsem za puljenje zob, občasno pa tudi tolažnik in »spovednik« za moške.

    Frizerski stoli so bili pripeljani iz Italije, seveda brez carine, saj je tamkajšnje ozemlje po Rapalski pogodbi od leta 1920 do leta 1945 pripadalo Italiji. Slovenci (okoli 300.000 jih je bilo), ki so živeli na Goriškem, delu Notranjske, v Trstu, Istri in na Primorskem, so kmalu občutili raznarodovalni pritisk čedalje močnejšega fašizma – začelo se je nasilno poitalijančevanje.

    Zaradi izgube Primorske in Trsta so na italijanski strani ostala uspešna podjetja, kot je rudnik živega srebra v Idriji, z izgubo Trsta pa niso izgubili le pristanišča, ampak tudi pomembno tržišče in poslovno središče. Raba slovenščine je bila kmalu odpravljena na sodiščih in v uradih ter sploh v javnosti, s šolsko reformo iz leta 1923, pa je postopoma izginila tudi iz šol. Leta 1927 so bila ukinjena še vsa slovenska in hrvaška društva. Slovenščina se je ohranila le v cerkvah.

    Poslovili smo se od Postojne in se zapeljali do gostilne Turk v Hotedršici, kjer nas je pričakal naš dober znanec, harmonikar in zabavljač Janez Kogovšek.

    Že na vratih nas je pričakal z veselim igranjem, ki nas je dobesedno posrkalo v lepo urejeno gostilno.

     Poleg igranja na harmoniko, nam je povedal tudi kakšno šalo, skratka ob dobri hrani in postrežbi smo se imeli zelo lepo. Kaj ne bi, saj smo imeli ples, vinski krst, bogat srečelov in veliko časa za pogovore, seveda ob dobrem novem vinčku.

     Ne smem pozabiti, da je poleg narodno zabavne muzike igral tudi skladbe drugih zvrsti in kar naenkrat je iz naftalina »privlekel« tudi nam dobro znano – najbolj popularno skladbo tistega časa  »Let’s twist again (Chubby Checker, 1961), obenem pa je na plesišče privabil tudi množico plesalcev, ostali pa smo stiskali pesti, da se bo vse izšlo OK. Saj veste – leta. In se je v zadovoljstvo vseh, vse dobro končalo.

    Mogoče to sploh ne paše zraven. Pa vendar! Vodička Polona nas je opozorila, da je na neandertalsko piščal iz Divjih bab ob otvoritvi muzeja na repliko piščali igral eden redkih glasbenikov, ki to obvlada, Ljuben Dimkaroski, katerega je ob njegovem izvajanju s petjem spremljala tudi moja vnukinja Zarja Grulanc. Takšna so pač naključja.

     Že pokojni Ljuben Dimkaroski (umrl 1916) je bil akademski glasbenik, dolgoletni solist trobentač orkestra SNG Opera in balet Ljubljana, ustanovitelj različnih glasbenih skupin, med drugim vokalnega kvarteta Pella, ki je za časa njegovega življenja negoval makedonsko vokalno kulturno dediščino ter jo prenašal v slovensko okolje, pa tudi glasbeni pedagog, aranžer, slikar in pesnik. V svojih petnajstletnih raziskovanjih je dokazal, da je to resnični instrument neandertalca, na katerega se da zaigrati praktično vse. Piščal po njegovem mnenju ni bila samo nekakšna signalna naprava; neandertalec je bil namreč globlje naravnana oseba, kot velja prepričanje.

   Tudi tokrat pa dodajamo še nkaj foto vtisov drugih fotografov.