Po dolgem in tehtnem premisleku sem se odločil, da le napišem nekaj besed o tem izletu. Vse o Ptuju, Ptujski gori, Jarenini in še kaj, lahko v miru preberete na internetnih straneh.

    Prelepo prastaro mestece Ptuj leži sredi rodovitnega Dravskega polja. Rudno bogastvo Pohorja in sorazmerno lahek prehod čez reko Dravo so botrovali naselitvi od prazgodovinskih dob dalje. O trgovskih poteh pričajo miti o Argonavtih, tod je vodila tudi prastara jantarska pot. Okoli leta petnajst pred Kristusom so se v ta prostor naselili Rimljani, ki so mesto poimenovali Petovia.

    Zgodaj zjutraj omenjenega dne smo se odpeljali do Trojan, kjer smo bili deležni jutranje kavice z rogljičkom, nakar smo se mimo Jarenine oz. Nipičevega muzeja odpeljali proti Ptuju in vso pot – cca 100 km in okoli ure in pol vožnje – poslušali vodičko. Razumeti je treba, da smo bili že siti, vsaj nekateri, teh razlag, petja, branja iz knjig itd. Normalno, saj smo se nekateri videli po mesecu dni in bi se radi kaj pogovorili, pa se pač nismo mogli.

    Namen izletov je med drugim tudi druženje in pogovarjanje med seboj, mar ne?

    Končno smo se pripeljali pod ptujski grad in zagrizli smo v strmino tako, da smo le prišli na vrh hriba. Mnenja smo bili, da si bomo ogledali notranjost gradu, pa je bilo to, žal, nemogoče.

    Kaj hitro so se porodila vprašanja, ali smo zato prišli na ogled gradu, da stojimo pred zaprtimi vrati!

    Po strmih stopnicah smo se nato spustili do Slovenskega trga, kjer stoji cerkev Sv. Jurija, ki je bila, tako domnevajo, zgrajena v 12. stoletju, in Mestni stolp. Cerkev, ki je bila v tem obdobju večkrat predelana, ima več stranskih oltarjev, na njenih freskah so upodobljeni takratni sloji družbe, a ne tudi meščani, čeprav je Ptuj od nekdaj veljal za meščansko naselbino. Pod steklenim pokrovom v cerkvi stoji lesena gotska plastika Sv. Jurija, ki je zavetnik cerkve in mesta Ptuj. Ob času svojega nastanka (ok. 1380) je bila verjetno postavljena v veliki oltar. Na prsni plošči oklepa ima naslikan Jurijev križ, kakršen je tudi v ptujskem mestnem grbu.

     V prostoru okoli oltarja, katerega strop je bil poslikan leta 1815, se nahaja štirideset kornih sedežev iz hrastovega lesa, ki so v gotskem stilu okrašeni z rastlinskimi ornamenti in živalskimi figurami in so edini ohranjeni iz tega obdobja. Vsak sedež ima svoj vzorec, niti dva nista enaka. So delo ptujskih mizarjev in so prava mojstrovina (na sliki B 5).

    Poleg cerkve stoji Mestni stolp, katerega prva pisna omemba sega v štirinajsto stoletje, imenovan tudi Varuh časa. S svojo višino 54 metrov in markantno čebulasto streho dominira mestni veduti. Je zgodovinska ikona in eden od simbolov najstarejšega slovenskega mesta, ki enostavno vabi, da si ogledate edinstveno mehansko uro z 21-metrskim nihalom in uživate v čudovitem razgledu na Ptujsko jezero in staro mestno jedro in njegovo okolico.

     Edinstvena mehanska ura: najstarejše in najdaljše leseno urno nihalo, dolgo kar 21 metrov, in 303-kilogramska utež sta prava svetovna redkost.

     Vendar pa ima ta ura tudi tako imenovano graščakovo legendo. Pozoren opazovalec bo gotovo opazil, da se ura nahaja le na treh straneh stolpa. Legenda pravi – ker grajska gospoda ni želela prispevati svojega deleža za uro, so zato meščani v znak protesta uro v smeri gradu izpustili.

     Na zunanjih stenah so renesančni in baročni nagrobniki, ostanki starega pokopališča, ki je bilo ob cerkvi vse do leta 1776. Glavni dokaz naj bi bil Orfejev spomenik pred cerkvijo, ki je bil prvotno nagrobni spomenik.

     Predvidevajo, da je najbrž nastal v 2. ali 3. stoletju, in je bržkone kot nagrobnik mestnemu županu v takratni rimski provinci Gornja Panonija.

     Na osrednjem reliefu pet metrov visokega in 1,8 metrov širokega monolita je upodobljen Orfej, ki v žalosti za izgubljeno Evridiko igra na liro, zato se je zanj uveljavilo ime Orfejev spomenik. Na kamnu sedeči antični mitični pevec, oblečen v vzhodnjaško opravo, je obdan z divjimi in domačimi živalmi, ki poslušajo njegovo glasbo.

     V srednjem veku so spomenik, ki ga krasijo prizori iz Orfejeve zgodbe, uporabljali kot sramotilni steber– pranger, danes pa je proglašen za kulturni spomenik državnega pomena.

        Naveličani razlage tam zaposlenega duhovnika, katerega kljub trudu zaradi živžava, ni bilo moč slišati, predvsem pa zaradi gneče, saj je takrat za vzpon v stolp k zvonovom kandidirala tudi večja skupina učencev in dijakov, smo se nekateri »posebneži« le-temu poslušanju in vzponu na stolp odrekli, in odšli malo po svoje…

     Seveda smo si šli najprej privezati dušo v enega od tamkajšnjih lokalov (Bistro Lük), malo posedeli in pokramljali, pa glej ga zlomka – inšpekcija v vodičkini podobi. Najstrožje nam je zabičala, da moramo biti ob določeni uri pri avtobusu, kot, da tega nismo vedeli, saj smo popolnoma jasna navodila dobili že v avtobusu! (Kasnejših pripomb po njenem odhodu ne bi rad komentiral!)

    Le kako priti po najbolj enostavni poti do avtobusa, je bilo vprašanje, saj se nismo nameravali vračati po isti, naporni poti. Vedno se drži tistega znanega pravila »ne skitaj, seljaka pitaj«. Pa so nam v bistroju povedali za najbolj idealno pot – popolnoma po ravnem!

    Po sprehodu do avtobusa smo ugotovili, da je monumentalna monolitna Orfejeva stvaritev danes simbol rimskega in sodobnega mesta ob Dravi. Ni pa edina. Imaš kaj videti, seveda, če greš malo po svoje, od rimskih spomenikov do prečudovitih srednjeveških stavb s prečudovitimi pročelji, zanimive ozke uličice z znamenitimi lučmi, čudovitih vhodov z vrati, spomenikov pretekle in polpretekle dobe in seveda gostinskih lokalov s čudnimi oz. smešnimi imeni…

    Posebej me je zanimala stavba s številko 27, ki ima nad vrati rozeto s križem. Gre namreč za nekdanjo evangeličansko cerkev. (po netu).

    Kasneje sem doma bolj iz radovednosti pogledal koliko evrčkov je potrebno odšteti za spanje v prestižnem hotelu Mitra, mimo katerega smo se sprehodili. Takole: za noč v enoposteljni sobi je potrebno odšteti 75 evrov, za apartma za štiri osebe pa kar 190 evrov. Malo pa se lahko potolažimo saj sta v ceno vračunana tudi zajtrk in DDV.

     Kar deset minut pred zapovedano uro smo prišli na zborno mesto, pa so bili tam – reci in piši – samo trije naši člani. Ja, kje so pa ostali? Krepko čez dogovorjeno smo jih le ugledali, kako se precej preznojeni, spuščajo po hribu navzdol. Njihova pot jih je namreč vodila navzgor po strmih stopnicah in po hribu navzdol.

     »A, ste šli v tudi vi v hrib,« nam je bilo zastavljeno vprašanje.

     »Ne, čisto po ravnem,« je bil normalen odgovor.

     Tega si pač nekateri preprosto niso mogli razlagati!

     Le kaj bi hodil po ravnem saj so strme stopnice zakon!

     (Kdor jezika špara, kruha strada!)

Ptujska gora in Bazilika Marije Zavetnice s plaščem

     Bazilika Matere Božje ali bazilika Marije Zaščitnice na Ptujski Gori velja za najlepši slovenski gotski kulturni spomenik in je drugo najpomembnejše romarsko središče v državi. Pod platojem s cerkvijo je vaški trg in del ostankov protiturškega tabora. Cerkev se nahaja na vrhu griča na 352 metrov nad morjem, in je lepo vidna iz celotnega Dravskega polja, okrog cerkve pa se odpirajo čudovite razgledne točke na celotno Dravsko polje.

     Zgodovina o začetku in o nastanku cerkve skoraj popolnoma molči. Vendar pa se naj bi ohranila listina, iz katere lahko razberemo, da je papež Bonifacij IX. v zadnjem desetletju 14. stoletja dovolil Ulriku IV. Walseejskemu postaviti cerkev na Ptujski Gori, po njegovi smrti leta 1400 pa je odgovornost za gradnjo prevzel Bernard III. Ptujski. Pri samem nastanku se je zelo izkazal tudi Herman II. Celjski. (Ulrik II. Walseejski, umrl julija 1359, je bil od leta 1329 do 1359 deželni glavar Štajerske, zato mu je papež tudi dovolil izgradnjo cerkve.)

     Cerkev naj bi bila dokončana okrog leta 1410. Nekaj desetletij po končanju in opremi cerkve so začeli deželo ogrožati Turki in zato so ljudje, da bi zavarovali cerkev pred uničenjem okoli cerkve postavili obzidje.

     Zunanji del je, tako kot je bilo to takrat v navadi, postavljen proti vzhodu in do nje vodi ogromno široko stopnišče. Nekaj desetletij po nastanku (leta 1491) cerkve se je namreč zrušil prvotni zvonik, ki pa je podrl tudi oboke v zahodnem delu cerkve in bogato zasnovano nadstropno lopo pred glavnim vhodom. Na žalost je niso popravili po prvotnih načrtih, ampak precej pomanjkljivo in tako je nastal današnji izgled cerkve.

     Kakšna je bila prvotna cerkev, si lahko samo predstavljamo. Na novo pozidani osmero kotni zvonik je verjetno precej nižji od prvotnega, kjer so bili zvoniki precej višji, ter je pokrit je s piramidno streho – prvotni pa je imela streha čebulasto obliko, kar je značilno za barok.

     Cerkev so večkrat prenavljali, zato so naročniki za izvedbo del poklicali tedaj najboljše mojstre v srednji Evropi, ki so svoj likovni jezik izoblikovali na gradbiščih stolnice sv. Vida v Pragi in sv. Štefana na Dunaju ter v deželah Nemškega viteškega reda.

Kot romarsko središče je stavba tekom stoletij doživljala različne spremembe, saj so jo v 17. in 18. stoletju upravljali jezuiti, leta 1786 je cerkev postala sedež nove župnije, ki je od leta 1937 v upravi bratov minoritov.

      V letu 2009 pa so v cerkvi potekala obnovitvena in restavratorska dela in sicer z namenom priprave na razglasitev cerkve za baziliko, kajti sveti oče papež Benedikt XVI. je ptujskogorsko cerkev za baziliko razglasil osmega decembra 2009, ko je podpisal listino, s katero je cerkev povzdignil v baziliko. Odslej se cerkev imenuje Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori. (Bazilika je starokrščanska cerkvena stavba in je naziv, ki ga prejme neka cerkev zaradi svojega posebnega liturgičnega in pastoralnega pomena, po navadi kot pomemben romarski kraj. Iz naziva izhajajo tako pravice kot dolžnosti, ki jih urejajo posebni akti.)

    S parkirnega prostora nas je ne preveč strma pot vodila mimo neštetih znamenj Kristusovega pota. Kasneje nam je tam službujoči duhovnik omenil, da ta, sedaj lepo urejena pot, pravzaprav poteka po že cca 600 let stari romarski poti!

    V lepi dvorani smo si lahko ob duhovnikovi razlagi ogledali kratek film o zgodovini cerkve, nakar nas je preko širokega platoja popeljal do cerkvenih vrat, kjer nam je podal še več informacij.

    Zkaj se imenuje Bazilika Marije Zavetnice s plaščem? (Skrajšano besedilo »sneto« z neta. Boljše razlage verjetno ni!).

     Podoba Marije Zavetnice s plaščem je v zgodovini doživela kar nekaj upodobitev. – Kristjani se zelo radi zatekamo k Mariji, ki je Mati Kristusa, Mati Cerkve in tudi Mati vseh nas. Ko je Božjega Sina s tem, da ga je rodila kot človeka, pripeljala bližje k nam in k naši človeški naravi, pa lahko s svojo priprošnjo tudi nas pripelje bližje k Bogu. Med najlepšimi in verjetno tudi najbolj neobičajnimi upodobitvami Marije, je podoba Marije Zavetnice s plaščem.

     Od kod izvira?

     Upodobitev Marije, ki nad ljudi razprostira svoj zaščitni plašč, ima verjetno korenine v molitvi, ki so jo molili kristjani v tretjem stoletju na področju današnjega Egipta. Zaradi preganjanja, ki so ga doživljali, so molili in tudi zapisali molitev, ki se po slovensko imenuje »Pod tvoje varstvo pribežimo«. Del te molitve molimo vsakokrat med litanijami Matere Božje:

Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja porodnica,
ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah,
temveč reši nas vselej vseh nevarnosti,
o častitljiva in Blagoslovljena Devica.

     Marija Zavetnica je bila upodobljena z velikim plaščem, ki ga kot ogrinjalo ali streho razprostre čez vernike, ki se stisnejo k njej pod plašč in na ta način najdejo svoje zavetje oziroma zatočišče.

     Podoba Marije Zavetnice s plaščem je v zgodovini doživela kar nekaj upodobitev, čeprav še zdaleč ni tako razširjena kot nekatere druge klasične upodobitve Marije v bolj poznanih držah in silhuetah. Značilnost vseh upodobitev Marije Zavetnice s plaščem je, da je lik Marije na njih zelo velik, verniki pod plaščem pa so običajno manjše velikosti od Marije. Gre za simboliko, ki želi ponazoriti duhovno hierarhijo posameznih oseb. Marija pa pogosto svoje roke razprostira daleč nad vse, ki so se zatekli pod njen plašč, s čimer je simbolno prikazano, da je Marijino varstvo na voljo prav vsem, ki se zatekamo k njej, in da ne bo odrekla svoje zaščite nikomur, ki jo bo prosil zanjo.

     Slovenci smo seveda izjemno ponosni na čudovito upodobitev Marije Zavetnice s plaščem v baziliki na Ptujski Gori. Gre za relief, ki je bil narejen v prvi polovici 15. stoletja, torej v času gotike. Sprva je relief kraljeval nad vhodom v cerkev, pozneje pa so ga vključili v baročni oltar. Zaradi svoje velikosti in reliefne narave je ta upodobitev Marije Zavetnice s plaščem poznana po vsej Evropi.

     Sledijo slike iz notranjosti cerkve, kjer je na prvi sliki Relief Marije Zavetnice s plaščem ter ostale z oltarjem, prižnico, fresko itd., zunaj pa sramotilni steber, katerih je bilo po slovenskem ozemlju mnogo ter Okrepčevalnica pri babici Bredi. Prav v tem obdobju, okoli Sv. Martina, so na ploščadi pred cerkvijo imeli tradicionalno množično »martinovanje«.

     Večkrat sem bil v tej prelepi cerkvi, zato sem napravil le nekoliko posnetkov – nekaj sem jih za našo spletno stran porabil tudi od prejšnjih ogledov – ter se odpravil k Okrepčevalnici pri babici Bredi, seveda na vrček piva! Kljub temu, da je bila tisti dan, v sredo namreč, okrepčevalnica zaprta, je prijazna gospa Breda postregla žejne goste – no, saj nismo bili le mi, upokojenci, edini gostje. Kaj hitro se je razvil pogovor: od kod prihajate, kje ste že bili, kam se potem odpravljate itd.

     Ko smo ji povedali, da gremo še v Jarenimo na ogled Nipičevega muzeja in nato na kosilo v Picerijo Špajza v Majšperku, je začudeno vprašala, je zakaj toliko vožnje, saj ste se mimo Jarenine peljali že na poti proti Ptuju, Špajza, pa je tu od mene oddaljena le slabih pet kilometrov, manj kot deset minut vožnje.

     Malo smo začudeno pogledali in se zamislili nad načrtom oziroma potekom našega izleta.

     Na naše vprašanje: »Imate Okrepčevalnico, pa pripravljate tudi kosila za večje skupine?«

     »Ja normalno, če bi kdo poklical, bi tudi, če smo zaprti, organizirali kosilo. Pa sploh nismo dragi!«

    Ko smo ji povedali, kakšno je naše običajno kosilo, kar je že v naprej vedela, saj nismo edini upokojenci, ki so prišli na ogled cerkve, nam je tudi povedala ceno, ki pa naj ostane skrivnost.

     Zanimive informacije smo premlevali še dolgo potem!

     In nato je sledila kakšnih 50 kilometrov in cca uro in pol dolga vožnja (izračun po slikah) proti muzeju Alfija Nipiča, vendar tokrat, vsaj delno, v obratni smeri.

     Občina Pesnica je v soboto, 29. junija 2024, v Jarenini slovesno odprla muzej Alfi Nipič. Medijem so predstavili prenovljeno zgradbo stare šole, ki jo je občina obnovila za namene kulturne, prireditvene, muzejske, razstavne in turistične dejavnosti kraja Jarenine in celotne občine Pesnica. V zgradbi, poimenovani Štajerska hiša glasbe, je osrednji prostor namenila muzeju »Alfi Nipič«.

     Osrednji gostitelj Alfi Nipič, sicer tudi častni občan Občine Pesnice, je izrazil veliko zadovoljstvo, da se je uresničila postavitev stalne razstave, ki obsega predstavitev njegovega življenja pevca narodno-zabavne in zabavne glasbe, njegove glasbene poti od glasbenih začetkov, uspehov na Popevki vesele jeseni, legendarnega Silvestrskega poljuba, sodelovanja z Ansamblom bratov Avsenik, nadaljevanja samostojne glasbene kariere, koncerta Avsenikov v Jarenini 1983 in 1988, turnej in gostovanj v tujini ter nagrade, priznanja in zlate plošče.

     Omeniti je potrebno, da je bila leta 2021 v zgradbi postavljena razstava ob 50. obletnici zimzelenega Silvestrskega poljuba.

     Pa tudi v Jarenini je Gostilna pri cesarski lipi bila takrat zaprta, vendar so nas, kljub temu, v senci lip postregli na vrtu. In tudi tam se je razvil pogovor, podoben tistemu s Ptujske gore. Tudi tam smo zvedeli, da lahko pripravijo, tudi izven delovnega časa, kosila za večje skupine, pa tudi koliko evrčkov bi zapravili zanj. Lastnica gostilne Helena Ribič je namreč sestra znanega »master čifa« Darka Klemna.

     Kasneje sem doma med brskanjem za informacijami, kakšna je hrana v obeh gostilnah, kakšne vtise ljudje napišejo na netu tako za Ptujsko goro kot za gostilno Pri cesarski lipi, zasledil same superlative. Med več kot petdesetimi ogledi same pohvale!

     Muzej je odprt vsak dan, razen v ponedeljek, med 10. in 18. uro v poletnem in med 10. in 17. uro v zimskem času. Obisk muzeja izven delovnega časa pa je možen po predhodnem dogovoru – tako je moč prebrati na njihovi spletni strani.

     Zato se poraja vprašanje – čemu si nismo šli ogledati muzej že takrat, ko smo se peljali proti Ptuju.

     Končno smo se je odpravili proti Majšperku k Piceriji Špajza, se pravi po isti poti nazaj! Tam je bilo nekoliko premalo prostora, saj je primanjkovalo nekaj prostih sedežev! Hrana je bila na vrhuncu, obenem pa smo ugotovili, da imajo dober posluh za reklamo svoje picerije!

     In imeli smo veliko srečo, da je bila z nami članica društva, ki je poznala krajšo pot do Celja. Voznik avtobusa je upošteval njen nasvet tako, da se nam ni bilo potreba, že v drugo voziti do Maribora, in čakati v koloni pred vzdrževalnimi deli.