11.8.2023 KRIŠKI PODI
V oblačnem avgustovskem jutru smo se pohodniki odpravili na dvodnevno visokogorsko turo, na enega najlepših predelov naših gora- Kriške pode, na najbolj pravljično lokacijo v Julijskih alpah.
Na Kriške pode vodi več poti, mi smo se odločili za pot iz Zadnjice nad Trento. Na velikem parkirišču smo parkirali avtomobil, si naložili na rame težke nahrbtnike in se veselo podali na pot proti cilju, saj so bili vrhovi gora že obsijani s soncem. Najprej smo hodili po cesti mimo hiš, čez čas prišli do tabel , ki so nas usmerile na pot proti Pogačnikovemu domu. Prvi del poti se vije skozi gozd – mulatjeri in kmalu pripelje do kapelice in nato do klopce, kjer smo se malo odpočili , okrepčali, da smo dobili energijo za nadaljevanje poti. Pot po gozdu se je kmalu končala in nadaljevala po kamnitem svetu –melišču. Vzpenjali smo se po melišču in prišli do studenčka s pitno vodo in se malo osvežili. Nekaj korakov nad izvirom na višini 1880 m smo stopili na lepo shojeno pot po travniku, ki je peljala do Spodnjega Kriškega jezera.
To jezero je največje, najbolj fotogenično in najtoplejše od treh Kriških jezer. Ko smo stali na travi ob jezeru in občudovali okoliške vrhove, se nam je zdelo, da smo prišli v raj na zemlji. Po petih urah hoje smo prispeli do Pogačnikovega doma, ki stoji na razgledni vzpetini 2050 m nad dolino Trente. In naša naporna tura prvega dne se je zaključila. Ves trud je bil poplačan s čudovitimi pogledi na vršace, ki obdajajo Kriške pode ter proti .K in na gore nad njo. Za drugi dan nismo načrtovali kakšnih vzponov na vršace, le Frenk in Niko sta se po zajtrku odpravila na vrh Planje. Ostali trije smo se do njune vrnitve sprehajali okoli doma in uživali v pogledih na lesketajoče se vrhove obsijane s soncem, se spustili v bližino Srednjega Kriškega jezera, ki leži le nekaj metrov nižje od doma na višini 1939 m. Zgornje Kriško jezero, pa se nahaja nad domom na višini 2154 m in je najvišje ležeče slovensko jezero.
Pred zaključkom potepanja po Kriških podih , smo se podali na pot do razpotja na Dovških vratcih, od koder vodijo poti na več vrhov. Mi smo nadaljevali po poti,ki vodi proti Stenarju, se večkrat ustavili občudovali planinsko cvetje ,uživali v razgledih in čakali na kozoroge in gamse.Uspelo nam jih je fotografirati. Polni lepih vtisov smo se vrnili do Pogačnikovega doma.,naredili skupinsko fotografijo ter se poslovili od te pravljične lokacije in se spustili v dolino.
Sedaj pa še nekaj besed o Pogačnikovem domu, kjer smo prenočili in jedli.Dom je lepo urejen,čistoča v vseh prostorih vrhunska.Osebje doma, čeprav je mlado – študentje, je zelo dobro organizirano, prijazno inustrežljivo, postrežba s hrano in pijačo na nivoju in ob koncu dneva še vedno nasmejano in dobre volje.Zato si zaslužijo vso pohvalo in so lahko za vzgled drugim oskrbnikom koč in domov v slovenskem gorskem svetu.
Pohodi leta 2023
3.5.2023 LUBNIK
Pohodniki smo se z dvema avtomobiloma odpeljali proti Škofji Loki, z vožnjo nadaljevali proti Gorenji vasi , v vasi Podpulferca zapustili glavno cesto in se usmerili proti vasici Gabrovo, Vzpenjajoči cesti smo sledili do križišča , kjer smo na enem od manjših parkirišč parkirali avtomobila.
Sledili smo markacijam za Dom na Lubniku. Vzpenjali smo se po gozdni stezi, ki je bila sprva položna in se postopoma dvigovala skozi strnjen gozd. Po približno pol ure hoje , smo prispeli do vasice Gabrovo in razglednega travnatega grebena. Od tu pot ponovno preide v gozd in nekje na sredini vzpona ,se gozdna pot prelevi v rahlo skalnato pobočje vse do vrha.
Malo pod vrhom smo se ustavili in fotografirali pri tabli- znaku z zanimivim napisom …1000 m Od tu naprej, če si zakej,ga pij , se smej, saj s greha frej . Nato sledi še kratek vzpon do cilja. Pri Domu na Lubniku smo se okrepčali z dobrotami iz nahrbtnika, pijačo in kavico pa nam je postregla prijazna oskrbnica doma. Na vrhu hriba nad Domom je pritrjena plošča z vrisanimi smermi in imeni , ki omogoča obiskovalcu prepoznati številne vrhove Julijskih Alp, Škofjeloškega in Polhograjskega hribovja …
Vreme je bilo oblačno in slaba vidljivost, nam je onemogočila uživanje v lepih razgledih. Padlo je tudi nekaj kapelj dežja, kar pa ni vplivalo na naše dobro razpoloženje. Na izhodišče smo se vrnili po poti vzpona.
13.6.2023 BLEGOŠ
Blegoš je drugi najvišji vrh v Škofjeloškem hribovju.Vzpenja se med Poljansko in Selško dolino in do vrha vodi več poti označenih kot nezahtevne.
Pohod smo začeli s parkirišča na Črnem Kalu. Do vrha vodita dve poti., direktna grebenska, ki je malo krajša in bolj strma, koreninasta, kamnita in pot po cesti mimo koče, ki je daljša in manj strma. Izbrali smo direktno pot, ki vodi skozi gozd mimo table s panoramskim posnetkom in zemljividom poti na Blegoš. Pot se večinoma vzpenja dokaj strmo. Tik pod gozdno mejo, se pot položi in na pripelje do roba širokih. Razglednih pašnikov posejanih z ogromno različnega cvetja, predvsem rumenih pogačic.Čudovito. Od tu še zložni vzpon mimo enega od bunkerjev Rupnikove linije in že smo na vrhu,kjer nas poleg lepih razgledov pričaka vpisna skrinjica, žig in panoramska plošča..Po žigosanju, vpisu v knjigo in fotografiranju, smo se z vrha spustili navzdol po pobočju proti Koči na Blegošu. Pri koči smo naredili daljši postanek za počitek in malico ter se nato po daljši krožni poti vrnili na izhodišče..
Preživeli smo še en lep sončen dan v prijetni družbi.
21.6.2023 KUM
Kum planinci šaljivo imenujejo tudi Zasavski Triglav., ki je prepoznan po svojem znamenitem oddajniku, po planinski koči in cerkvi sv.Neže.
Peljali smo se po regionalni cesti Litija – Trbovlje in pri oznaki za Podkum zavili na cesto po kateri smo se kar nekaj časa vzpenjali do vasi Podkum in nato nadaljevali še nekaj kilometrov do vasice Mali Kum, kjer smo na ustreznem mestu parkirali. Pohod smo pričeli na koncu vasi, kjer cesta preide v kamniti kolovoz, ki se strmo vzpenja v gozd. Pot nas je vodila mimo dveh kapelic, ki ohranjata spomin na mesti, kjer so prelepo deklico Nežo in pastirja Jošta zajeli in usmrtili kruti neznani storilci. Med njima je tlela iskra nikoli uresničene ljubezni, ki je z njima ugasnila na pobočjih Kuma.
Po dobri uri nenaporne hoje smo prispeli do Planinskega doma na Kumu, ki stoji na južni strani tik pod vrhom Kuma. Povsod okoli doma pa klopce, ki kar vabijo , da sedeš nanje in se odpočiješ. Za nagrado na vrhu pa lepi razgledi na dolenjske in zasavske griče. Kako čudovito, razgibano domovino imamo . Premalokrat se tega zavedamo..Po daljšem postanku, je prišel čas za odhod v dolino po poti vzpona.
18.7.2023 TOLSTA KOŠUTA
Je gora na skrajnem vzhodu grebena Košute. Ima dva vrhova, vzhodnega 2057 m in zahodnega 2026 m. Med njima je potrebnega nekaj malega spusta in ponovnega vzpona, na najnižji točki med obema vrhovoma, pa se nahaja precej veliko naravno okno skozi katerega lahko pokukamo k sosedom Avstrijcem.
Z dvema avtomobiloma smo se peljali do Tržiča, nadaljevali vožnjo v smeri vasi Jelendol in Medvodje in nato naprej proti planini Dolga njiva , kjer smo pri manjšem kamnolomu parkirali.
S parkirišča smo se usmerili na kolovoz, ki gre v gozd in se zmerno vzpenja. Po 15 minutah hoje smo prišli na pašnike planine Spodnja Dolga njiva in nadaljevali pot na planino Zgornja Dolga njiva. Na koncu planine, smo zavili na neoznačeno stezo in ji sledili skozi pas ruševja, proti že od daleč vidni pašni ograji, vzdolž katere poteka dobro vidna uhojena pot po strmem travnatem pobočju polnem cvetja. Po približno dveh urah kar naporne hoje, smo zagledali vrh s skrinjico in dva pohodnika , ki sta malicala. To je bil vzhodni vrh Tolste Košute, mi pa smo po slabše vidljivi stezi nadaljevali pot na zahodni vrh, se pri naravnem oknu ustavili,fotografirali in pokukali na avstrjsko stran.
Vrnili smo se na vzhodni vrh,kjer smo si privoščili daljši postanek za malico,počitek in krasne razglede. Z vrha smo sestopili po poti vzpona in se na planšariji Spodnja Dolga njiva ustavili za kavico, čaj ,pa tudi kaj konkretnega ter se prijetno utrujeni, polni čudovitih vtisov, vrnili do izhodišča.
28.7.2023 KOKRŠKO SEDLO
Je gorska postojanka, ki jo najdemo v Kamniško Savinjskih alpah. Koča ima ime po bratih Žigi in Karlu Zoisu. Koča je zelo lepo obnovljena zunaaj in znotraj. Osebje v koči zelo prijazno. Pred kočo je veliko klopc za sedeti, tako da vsak planinec lahko uživa v razgledih in gorskem zraku. Tu je tudi izhodišče za številne vrhove v okolici. Okolica koče je tudi bogata z gorskim cvetjem, najbolj znana je Zoisova zvončnica .Pa tudi v koči se lahko vidi lep spekter rož na fotografijah.
V jutranjih urah smo se odpeljali proti Kamniku in naprej po dolini Kamniške Bistrice, mimo Doma v Kamniški Bistrici po makadamski cesti do parkirišča spodnje postaje tovorne žičnice v Koncu. S parkirišča zavijemo na ožjo pešpot, ki kmalu preide v gozd in se začne strmo vzpenjati. Čez čas se pot zravna, a le toliko, da si naberemo moči pred zadnjim delom vzpona. Ko se konča gozdna meja , nas pot strmo vodi po gruščnatem pobočju –melišču vse do cilja.
Po dobrih treh urah hoje , smo rahlo utrujeni prispeli do sedla. Posedli smo se na klopce, malo odpočili, okrepčali, sprehodili po okolici, fotografirali. se naužili lepih razgledov ter se zadovoljni vrnili po poti pristopa do izhodišča. Vreme nam je bilo naklonjeno, sončno, ne prevroče, ravno prav za hojo.
11.8.2023 KRIŠKI PODI
V oblačnem avgustovskem jutru smo se pohodniki odpravili na dvodnevno visokogorsko turo, na enega najlepših predelov naših gora- Kriške pode, na najbolj pravljično lokacijo v Julijskih alpah.
Na Kriške pode vodi več poti, mi smo se odločili za pot iz Zadnjice nad Trento. Na velikem parkirišču smo parkirali avtomobil, si naložili na rame težke nahrbtnike in se veselo podali na pot proti cilju, saj so bili vrhovi gora že obsijani s soncem. Najprej smo hodili po cesti mimo hiš, čez čas prišli do tabel , ki so nas usmerile na pot proti Pogačnikovemu domu. Prvi del poti se vije skozi gozd – mulatjeri in kmalu pripelje do kapelice in nato do klopce, kjer smo se malo odpočili , okrepčali, da smo dobili energijo za nadaljevanje poti. Pot po gozdu se je kmalu končala in nadaljevala po kamnitem svetu –melišču. Vzpenjali smo se po melišču in prišli do studenčka s pitno vodo in se malo osvežili. Nekaj korakov nad izvirom na višini 1880 m smo stopili na lepo shojeno pot po travniku, ki je peljala do Spodnjega Kriškega jezera.
To jezero je največje, najbolj fotogenično in najtoplejše od treh Kriških jezer. Ko smo stali na travi ob jezeru in občudovali okoliške vrhove, se nam je zdelo, da smo prišli v raj na zemlji. Po petih urah hoje smo prispeli do Pogačnikovega doma, ki stoji na razgledni vzpetini 2050 m nad dolino Trente. In naša naporna tura prvega dne se je zaključila. Ves trud je bil poplačan s čudovitimi pogledi na vršace, ki obdajajo Kriške pode ter proti .K in na gore nad njo. Za drugi dan nismo načrtovali kakšnih vzponov na vršace, le Frenk in Niko sta se po zajtrku odpravila na vrh Planje. Ostali trije smo se do njune vrnitve sprehajali okoli doma in uživali v pogledih na lesketajoče se vrhove obsijane s soncem, se spustili v bližino Srednjega Kriškega jezera, ki leži le nekaj metrov nižje od doma na višini 1939 m. Zgornje Kriško jezero, pa se nahaja nad domom na višini 2154 m in je najvišje ležeče slovensko jezero.
Pred zaključkom potepanja po Kriških podih , smo se podali na pot do razpotja na Dovških vratcih, od koder vodijo poti na več vrhov. Mi smo nadaljevali po poti,ki vodi proti Stenarju, se večkrat ustavili občudovali planinsko cvetje ,uživali v razgledih in čakali na kozoroge in gamse.Uspelo nam jih je fotografirati. Polni lepih vtisov smo se vrnili do Pogačnikovega doma.,naredili skupinsko fotografijo ter se poslovili od te pravljične lokacije in se spustili v dolino.
Sedaj pa še nekaj besed o Pogačnikovem domu, kjer smo prenočili in jedli.Dom je lepo urejen,čistoča v vseh prostorih vrhunska.Osebje doma, čeprav je mlado – študentje, je zelo dobro organizirano, prijazno inustrežljivo, postrežba s hrano in pijačo na nivoju in ob koncu dneva še vedno nasmejano in dobre volje.Zato si zaslužijo vso pohvalo in so lahko za vzgled drugim oskrbnikom koč in domov v slovenskem gorskem svetu.
17.8.2023 KRVAVEC -VELKI ZVOH
Peljali smo se proti Gorenjski do Cerkelj preko Ambroža pod Krvavcem do Planine Jezerca,kjer smo parkirali. S parkirišča so nas planinske table usmerile na široko kolovozno pot, ki se je zaćela vzpenjati čez pašnike. Zmerno strma pot nas kmalu pripelje do Doma na Krvavcu. Od tu smo nadaljevali v smeri Velikega Zvoha in kmalu prišli do Plečnikove kapelice Marije Snežne. Se za kratek čas ustavili in nadaljevali pot mimo oddajnikov do sedla Razor in naprej naravnost po grebenu po vse bolj strmi transportno reševalni cesti, ki je občasno tlakovana. Višje je strmina popustila in pot nas je pripeljala do akumulacijskega jezera, ki je namanjeno zasneževanju smučišča. Jezero smo obšli in se v nekaj minutah povzpeli na razgledni vrh Zvoha. Veliki Zvoh je najvišja točka smučišča Krvavec.
Nekoliko pod vrhom in sicer ob markirani poti , ki se nadaljuje proti Vrhu Korena, se nahaja žig in vpisna skrinjica. Po daljšem počitku, malici, fotografiranju .in lepih pogledih na vrhove Kamniško Savinjskih Alp, Julijskih Alp in na Ljubljansko kotlino., smo se z vrha spustili do sedla Razor in nadaljevali pot na planino Dolga njiva in naprej do izhodišča.
6.9.2023 PRISTOVŠKI STORŽIČ
Pristovški Storžič skoraj v celoti leži v Avstriji, le del njegove južne rame se spušča v Slovenijo.
Pohod smo pričeli na prelazu Jezerski vrh, kjer smo na slovenski strani tudi parkirali. Po prestopu meje nadaljujemo pot čez travnik v gozd, po gozdni cesti pridemo kmalu do lovske koče.Strma po se najprej vzpenja skozi gozd, večkrat preseka gozdno pot. Kmalu pridemo do skalnate škrbine, ki je razgledna in se nahaja nad poseko. Zaradi izpostavljenosti je napeta jeklenica. Skozi škrbino nas vodi steza strmo navzgor ob jeklenicah do začetka skalnatega dela grebena. Sledi še nekaj minut hoje in med ruševjem stopimo na vrh. Na vrhu stoji velik križ z vpisno knjigo in žigom. Z vrha je čudovit razgled na zaveso Grintovcev in bližnje gore v Avstriji. Na vrhu smo si vzeli kar nekaj časa za razglede, malico, fotografiranje in klepet. Na izhodišče smo se vrnili po drugi krožni poti. Doživeli smo še en lep pohod.
13.9.2023 VIRNIKOV GRINTAVEC
Virnikov Grintavec je vrh na grebenu med Slovenijo in Avstrijo. Nahaja se nad Zgornjim Jezerskim in sicer tam, kjer se Kamniško Savinjske alpe skoraj dotaknejo Karavank.
Pohod smo začeli na Zgornjem Jezerskem in sicer pri cerkvi sv.Ožbolta, kjer smo tudi parkirali.Pot nas je vodila najprej po cesti proti domačiji, čez njeno dvorišče do roba pašnikov. Tu nas smerokazi usmerijo na pot, ki se strmo vzpenja v gozd in nas pripelje na neizrazito sedlo. Po kratkem zložnem vzponu nas markacije pripeljejo do razgledne gozdne poseke.Nad poseko nadaljujemo vzpon po makadamski cesti na preval Žingerc, ki se nahaja na slovensko avstrijski meji .Od tu se pričnemo vzpenjati strmo v pobočje grebena in pot postaja vedno bolj razgledna. Tik pod vrhom sledi kratek strm skalnat vzpon ,kjer se po potrebi pomagamo z rokami. Na vrhu nas pričaka visok možic, ki mu nekateri zaradi velikosti pravijo kar piramida., pa tudi vpisna skrinjica. Pot na vrh ni predolga, niti prezahtevna, nagradi pa obiskovalca z izvrstnimi razgledi na vse strani neba. Na izhodišče smo se vrnili po poti pristopa.
4.10.2023 TRDINOV VRH
Trdinov vrh se nahaja v osrčju Dolenjskega, Zasavskega in Posavskega hribovja. Trdinov vrh bedi visoko nad prostranimi gozdovi pravljičnih Gorjancev, ki nosi ime po znamenitem Novomeščanu Janezu Trdini , ki je napisal Bajke in Povesti o Gorjancih.
Peljali smo se čez Novo mesto, preko vasi Velike Brusnice do vasi Gabrje oziroma parkirišča v ulici Šumeči potok. Kjer smo začeli naš pohod. Krenili smo najprej po gozdni cesti , ki se je kmalu spremenila v kolovoz z mnogimi razpotji, zato smo morali biti pozorni na markacije.
Proti Planinskemu domu Gospodična se pot za nekaj časa močno povzpne, tako da nam je strmina krepko povečala srčni utrip. Pod domom izvira studenčnica s katero je povezana legenda o pomlajevanju. Ženske, ki pijejo to vodo iz studenca naj bi bile večno mlade. Tudi me pohodnice smo se želele s to vodo pomladiti , a smo bile razočarane, ker je studenec presahnil. Pot smo nadaljevali mimo doma proti Trdinovemu vrhu.
Hodili smo po makadamski cesti, ki kmalu preide na gozdno pot, po kateri se strmo vzpenjamo do vrha grebena, kjer že zagledamo visoki oddajnik. Od tu se zložno spuščamo po ozki gozdni stezi., ki nas kmalu pripelje na široko makadamsko cesto in po nekaj 100 m pridemo na pešpot, ki se vzpenja v strmo pobočje.Še nekaj minut hoje po poti, ki je tik pod vrhom utjenena z lesenimi stopnicami.
Na vrhu smo si ogledali obe cerkvi,cerkev sv.Gere po hrvaško oz. sv.Jere po slovensko ter cerkev sv.Ilija Najbolj prepoznaven pa je vrh po visokih oddajnikih, ki so vidni že od daleč. Z vrha smo se spustili po poti pristopa do Planinskega doma pri Gospodični, naredili krajši postanek za kavico in čaj ter prijetno pokramljali z oskrbnico doma.Poslovili smo se z besedami, da še pridemo in se vrnili na izhodišče.
7.12.2023 HOM
Hom je 715 m visok vrh jugozahodno od vasi Sora pri Medvodah, v osrčju Polhograjskega hribovja in Ljubljane..
V meglenem jutru smo se odpeljali do našega izhodišča parkirišča pod cerkvijo sv.Štefana v Sori pri Medvodah. S parkirišča se usmerimo na markirano pešpot, ki gre v strnjen gozd in se začne strmo vzpenjati. Čez čas se strmina položi in po slabi uri hoje prispemo na vrh obsijan s soncem. Vrh, ki je deloma porasel z gozdom, skozi veje ponuja lep razgled proti Gorenjski ter na najvišje vrhove Kamniško Savinjskih Alp. Na vrhu je tudi vpisna skrinjica z žigom.
Z vrha Homa smo nadaljevali pot proti Osolniku., mimo spominskega obeležja NOB, ob žičnati ograji po travnatem pobočju do vrha, za kar smo potrebovali dobro uro hoje . Na vrhu Osolnika stoji cerkev Sv. Mohorja in Fortunata. Tudi ta vrh je bil obsijan s soncem, zato smo si privoščili daljši postanek za malico, razglede le na vrhove, kajti v dolinah je bila še vedno megla. Tudi na Osolniku je vpisna skrinjica z žigom in številne klopce na katerih se lahko obiskovalec odpočije in uživa v razgledih. Povratek na izhodišče je potekal večinoma po cesti ,izognili smo vzpona na Hom in v prijetnem klepetu prispeli s sončnega vrha v megleno dolino.
Preživeli smo še en lep pohod v gorski naravi in dobri družbi