Društvo upokojencev Podutik

 Letošnjega maja nas je nadvse prizadevna gospa Ljerka Komar popeljala na izlet po Notranjskem. Vsi smo se nekaj dni pred izletom spraševali, kakšno bo vreme, kajti takrat je non-stop deževalo. No, spet je imela srečno roko – vseskozi je bilo nadvse prijetno sončno.

Najprej smo se ustavili na Kalcah – seveda na rogljiček in kavo, kjer nas je pričakala vodička po Notranjskem Alenka Vebrova.

     V čudovitem jutru, kjer so se nad polji in senožetmi Notranjskega podolja še vile jutranje meglice, smo se pripeljali do nekdaj najlepšega dvorca na slovenskih tleh – gradu Haasberg.

     Alenka, nabita z znanjem, nam je postregla z zanimivostmi o gradu in življenju na njem, tako, da smo se kar nekako miselno preselili v tiste čase.

     Sprehodili smo se po izredno lepo urejeni »deželi škratov«, kjer nas je na vsakem koraku čakalo kakšno presenečenje, naj si bo to škrat, kmečka izba, staro kmečko orodje in še pa še. Vsekakor vredno ogleda!

     Od gradu smo se poslovili in se prek Menišije, okoli katere se je na travnikih pasla drobnica, pripeljali v Selček, v vas, kjer je bil rojen naš priznani slikar Maksim Gaspari (25. januar 1883 do 14. november 1980). Tudi tam nam je Alenka ob njegovem spomeniku postregla z zanimivostmi iz njegovega življenja. Nadvse zanimive so vaške hišne številke, ob katerih so motivi njegovih del.

  Pot nas je nadalje vodila preko Krpanove Svete Trojice in Bloške planote do Nove vasi, kjer nam je tamkajšnji kustos v muzejski zbirki Bloški smučar s filmom in razlago v domačem dialektu predstavil izredno zanimivo zgodovino bloškega smučanja.

Sonce je bilo že visoko na nebu, žeja neznosna in glej ga zlomka gostilne pa vse zaprte! V upanju, smo se ustavili še na Bloškem jezeru, vendar so tudi tam bili vsi gostinski lokali zaprti – le kavico si lahko dobil z avtomata…

Kar nekako težko smo se poslovili od prijetne domačije in se odpeljali do obrobja Loškega polja, natančneje do gradu Snežnik. Romantični grad Snežnik svojim parkom, ki stoji pod istoimensko goro, je eden od dveh v Sloveniji z ohranjenimi avtentičnimi interjerji iz druge polovice devetnajstega stoletja. Zgodovina gradu sega verjetno kar v enajsto stoletje, ko so oblast nad Loško dolino prevzeli oglejski patriarhi. Z gradnjo gradu so hoteli zaščititi pomembne prometne poti, predvsem pa poti skozi snežniške gozdove proti Istri in Kvarnerju ter seveda proti Trstu.

V drugi polovici že omenjenega devetnajstega stoletja sta bili notranjost in zunanjost gradu močno predelani. Iz tega obdobja je večina grajskega pohištva, ki je večinoma prav umetelno narejeno in obiskovalec mora biti navdušen nad njegovo izdelavo. V tem obdobju so z oblikovanimi prvinami krajinskega sloga, ki se je tedaj začel uveljavljati tudi na Slovenskem, uredili tudi grajski park. Osnovno kompozicijo parka oblikujejo štirivrstni ter številni dvovrstni kostanjevi in lipovi drevoredi.

Ob poteh do gradu so med drevoredi jasice ter sprehajalne in jezdne poti. Tik ob gradu se nahajata dve umetni jezerci, ki ju napajata izvira bližnjih rek Obrh in Brezno.

V letih med 1867 in 1875 je v grajski pristavi delovala tudi prva slovenska gozdarska šola, ki je vzgajala kadre za gospodarjenje z gozdovi, in katere pokrovitelj je bil tedanji lastnik gradu Jurij Schönburg-Waldenburg.

Po drugi svetovni vojni je bilo posestvo Snežnik nacionalizirano in je kot lovska postojanka pripadlo državnemu protokolu. Grad je od leta 1983 kot muzej dostopen tudi javnosti. Od osemdesetih let prejšnjega stoletja se na gradu Snežnik izvajajo tudi številne civilne poroke.

Grad je bil v obdobju od oktobra 2005 do junija 2008 tudi uspešno prenovljen. Danes z gradom upravlja Narodni muzej Slovenije.

Odkrivanje Notranjskega podolja smo pozno popoldne z okusnim kosilom zaključili v domači gostilni Pri Stani v Žerovnici, kjer nam je lastnica lokala razkazala tudi bogato zbirko diatoničnih harmonik.